337

338

339

340

341

rva svetovna vojna je bil vojaški spopad v letih 1914–1918 med silami antante, na strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo, od leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter osrednjimi silami, na strani katerih so se bojevale

Avstro-Ogrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji. Čeprav je bila večina glavnih bojev na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile vanjo vpletene države z vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub ter trpljenja vojakov

in civilistov so ji rekli tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je ob njenem koncu le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v

katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila razpad nemškega, avstro-ogrskega, turškega in ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega britanskega imperija, iz ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom ruskega cesarstva so na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo vse Evrope in sveta. Po skoraj devetdesetih letih od njenega konca se zdi, da prva svetovna vojna še vedno meče svojo temno senco na Balkan in Bližnji vzhod.

28. junija 1919, natanko pet let po atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni dvorani v Versaillesu podpisana mirovna pogodba. Na grobovih 8 milijonov in 700 tisoč žrtev je zrastla tako

imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva, nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, ter turško in rusko, ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz carske Rusije je zrastla mogočna

Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na več novih držav in se tako izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno. Wilsonovo načelo samoodločbe

je bilo le deloma uresničeno, pa

še to večinoma po željah večjih držav, ki so narekovale evropsko in svetovno politiko. Neki poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe izjavil: »Po vojni smo si želeli nov in pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega,«

kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo 20 let premirja. Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in socialni problemi. V t. i. novi Evropi sta se pojavili dva izobčenki in poznejši največji sovražnici, Sovjetska zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z velikim zmanjšanjem vojske, plačilom ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega je

država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila nova velika vojna.

Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila rešena vprašanja, ki so začela prvo.

Utrinki iz prve svetovne vojne

342

V vojsko so bili vpoklicani:

Andrej Žerjav, rojen 26. junija 1880, v vojsko je šel leta 1901, Franc Žerjav, rojen 23. septembra 1884, v vojsko je šel leta 1905, naddesetnik, Galicija, soška

fronta, Tirolska (tam naj bi bil po pričevanjih ranjen ali bolan), Karel Žerjav, rojen 8. novembra 1890, v vojsko je šel leta 1911,

Anton Žerjav, rojen 6. novembra 1892, v vojsko je šel leta 1913, vojak, Doberdob – soška fronta, Jože Žerjav, rojen 9. septembra 1894, v vojsko je šel leta 1915, Ludvik Žerjav, rojen 20. avgusta 1896, v vojsko je šel leta 1917.

Kaj se je z njimi dogajalo, ne vemo točno. V vojsko so bili vpoklicani glede na starost. Za nekatere smo našli dokumente, za nekaterimi so ostali spomini o vseh teh dogodkih, ki so jih pripovedovali njihovi sorodniki. Kaj se je z njimi dogajalo in v katerih enotah so bili, ali so bili ranjeni ali bolni, zajeti ali so

umrli, ne moremo ugotoviti, ker polkovne dokumentacije za velik del območja današnje Slovenije ni.

343

Franc Žerjav, rojen 23. septembra 1884 v Borovnici, je bil udeleženec prve svetovne vojne in ranjen na Tirolskem. V vojski je bil od leta 1905 do 1908. Napredoval je v naddesetnika (Zugsfürer). Imeli smo njegovo sliko v vojaški uniformi. Njegova matična enota je bila verjetno 17. pešpolk iz Ljubljane. Iz razpoložljive dokumentacije je razvidno, da je bil

tudi v 97. pešpolku iz Trsta v pomožni delavnici za motorna vozila. Med vojno so vojake pošiljali za dopolnitev enot tudi v druge enote, ker so bile izgube zelo velike in je primanjkovalo vojakov v polkih. Mobiliziran je bil verjetno takoj ob prvi mobilizaciji pripadnikov rezervnih

enot in je z Vrhnike odšel v Ljubljano ali Trst, po dvomesečnem

usposabljanju pa na fronto v Galicijo. Pot ga je peljala mimo Celja, Pragerskega, Balatona in Budimpešte v Galicijo. Sodeloval je pri prvih spopadih enot, ki so prišle s Krajnske. Kaj se je z njim v tem času dogajalo, ne vemo. Polkovna dokumentacija, iz katere bi lahko razbrali njegovo vojaško pot, ni na razpolago. V vojaškem arhivu na Dunaju smo našli dokumentacijo, da je bil sprejet v

bolnišnico v Ljubljani. Tu je omenjena njegova verjetna bojna pot, o kateri mi je nekaj povedal Ivan Žerjav, stric iz drugega dedkovega zakona. Vemo, da se zaradi narodne sestave 97. pehotni polk ni nikoli bojeval na italijanskem bojišču. Izjema je bil njegov 10. pohodni bataljon, ki je bil maja 1915 poslan na soško bojišče in je na Krasu v bojih pokazal tako veliko srčnost, da je dobil častno ime Soški bataljon. Najprej so ga avgusta 1917 sprejeli v bolnišnico Ljubljana K. u K. es. Sp. No 2. Abt. V. Laibach

(Ljubljana), 4. septembra 1917 pa v bolnišnico K. u.K. Reservespital M.A. xxxx 332. Od tam je bil poslan v bolnišnico K. u. K. Feldspital, Nr. 904, 9. septembra 1917, od 6. septembra 1917 je bil kot rekonvalescent v Lovranu v Istri, in sicer 42 dni, iz bolnišnice je bil odpuščen 19. oktobra 1917

Korp titl. Zugsfuehrer Žerjav Franz je služil 9. septembra 1917, ko so ga sprejeli v bolnišnici, pri IR 97,

in sicer v Behilfkraftwagenwerkstatt Feldpost 339, torej v pomožni delavnici za motorna vozila.

Franc Žerjav

Zapis, da je 9. septembra 1917 Franc Žerjav bil na zdravljenju v bolnišnici K.u.K. Feldspital Nr. 904 v Lovranu

Zapis, da je 16. oktobra 1917 Franc Žerjav bil na zdravljenju v bolnišnici K.u.K. Feldspital Nr. 364

344

Na prvi strani dokumenta piše, da je bil naddesetnik Franc Žerjav 9. septembra 1917 sprejet v bolnišnico K. u. K. Feldspital, Nr. 904, v Lovranu (verjetno kot rekonvalescent). Postavili so diagnozo Bronchialkathar (bronhialni katar),

Guertelausschschlag (izpuščaj na pasu).

Na drugi strani dokumenta je v stolpcu 12 omenjena Ljubljana, a zapis ni čitljiv. Opisujejo stanje bolnika; prehranjenost dobra, sluznice precej blede: H.u. B. dihanje zelo piskavo. Status zdravja 14. septembra 1917. Prav tam. 20. septembra 1917 se sliši piskanje in prasketanje v pljučih. Jezik je obložen.

Premeščen v Olg. 9. Stolpec 13: 6. oktobra 1917 pri dihanju hropenje v pljučih. Stolpec 14: Lovran, 16. oktobra 1917.

Prva stran , Franc Žerjav v bolnišnici K.uK. Feldspital Nr. 904 v Lovranu

Druga stran, Franc Žerjav v bolnišnici K.uK. Feldspital Nr. 904 v Lovranu

Lovran v času avstro-ogrske monarhije

345

Zapisi na listini zgoraj levo: naj ne bo poslan kam drugam Zgoraj desno: gospa Christine Z ( Žerjav) Glemitz pri Ljubljani Spodaj : avgusta 1917 cepljen proti tifusu (Blattern

Typhus Choler) Zadnja stran: 6/9: toži za kašljanje, bolečine v prsih.

Suh, bled, shujšan, jezik čist, temperatura in utrip normalna, pri levi konici pljuč zaostreno dihanje s podaljšanjem izdihom, sicer pri pljučih žvižganje.

Srce in trebuh O. B. (brez posebnosti, značilnosti) Transgerirtin das Feldspital št. 904, Lovran. Sprednja stran zgoraj: Franc Žerjav naj bo po ozdravljenju poslan v rezervno bolnišnico – Res. Spital Nu. 4 Fp (Feldpost) 339 instradiren (in

Marsch setzen – premeščen).

Prva stran, Franc Žerjav v bolnišnici K.uK.

Res. spital Nr. 2, V Laibach (Ljubljana) 6. septembra 1917

Druga stran, Franc Žerjav v bolnišnici

K.u.K. Res. spital Nr. 2, V. Laibach (Ljubljana) 6. septembra 1917

Prva stran bivanja Franc Žerjav v bolnišnici

K.u.K. Res. spital Nr. 4 Fp (Feldpost) 339

346

Zadnja stran: 6/9: toži za kašljanje, bolečine v prsih. Suh, bled, shujšan, jezik čist, temperatura in utrip normalna, pri levi konici pljuč zaostreno dihanje s podaljšanjem izdihom, sicer pri pljučih žvižganje. Srce

in trebuh O. B. (brez posebnosti, značilnosti) Transgerirtin das Feldspital št. 904, Lovran. Sprednja stran zgoraj: Franc Žerjav naj bo po ozdravljenju poslan v rezervno bolnišnico – Res. Spital Nu. 4 Fp (Feldpost) 339 instradiren (in Marsch setzen – premeščen).

Zadnja stran: Leta 1912 je izkašljal kri. Kašlja že več tednov in ima

bolečine v prsih. Suh, bled , jezik je čist. Temperatura 36,7 ˚C, utrip 76 Pri levi konici pljuč zvok prikrajšan, podaljšano

izdihanje. Abdomen brez bolezenskih znakov. Diagnoza: vnetje (Apicitis) bronhitis Premeščen v Aloisianum, da bo potem premeščen v Lovran. Ljubljana, 6. septembra 1917

Preiskave v bolnišnici v Ljubljani, navedene v dokumentih, so ugotovljene po zapisih v knjigi Mihe Šimca in Katarine Keber Patriae ac humanitati, Ljubljana 2011, ZRC, Zgodovinski inštitut Milka Kosa,

so:

Rezervna bolnišnica št. 2 v Ljubljani (K. u. K. Res. Spital, Nr. 2) je bila v teh objektih: • Nemški šolski kuratoriji, Trg sv. Jakoba 2, • Dekliška mestna šola, Trg sv. Jakoba 1, • II. dekliška ljudska šola, Cojzova cesta 5, • Deželni inštitut za gluhoneme, Zaloška cesta 5, • IV. dekliška šola Prule, Na Prulah 13,

• Stavba nemškega viteškega reda, Gosposka ulica 18, • Alojzevišče, Poljanska cesta 3. Rezervna bolnišnica št 4 v Ljubljani (K. u. K. Res. spital Nr. 4) je bila v teh objektih: • C. kr. obrtna šola, Nadvojvode Evgena cesta 9, • Marijanišče, Poljanska cesta 28,

• Oficirska bolnišnica Mladika – Mestni dekliški licej, Šubičeva ulica 9,

• Uršulinski samostan, dekliška ljudska šola, Nunska ulica 2 (Kongresni trg 13, • Ljudska šola Vič, Tržaška cesta 266, • Tobačna tovarna, Tržaška cesta 12, • Deželni dvorec, Vegova ulica 1. V katerem od teh objektov je bil Franc Žerjav, ne moremo ugotoviti, ker so podatki o tem neznani.

O našem dedu nam je uspelo najti samo neki znani del njegove vojne zgodbe, našli smo dokumente, ki govorijo o delu dedkove vojne poti. Vemo, da so vojake prestavljali iz ene enote v drugo.

Več verjetno ne bomo izvedeli.

Druga stran, Franc Žerjav v bolnišnici K.uK. Res. spital Nr. 4 Fp (Feldpost) 339

Ljubljana leta 1917

347

Anton je bil rojen 6. novembra 1892 v Borovnici. V prvi svetovni vojni se je boril tudi v Doberdobu. Več podatkov o njegovi udeležbi v bojih mi ni

uspelo dobiti. Kot se spominjajo svojci, ni hotel govoriti o strahotah vojne, v kateri je sodeloval kot vojak avstro-ogrske armade. Teta je Tonetu Žerjavu povedala samo to, da je pri eksploziji granate v rovu on edini od tridesetih soborcev preživel. To pove vse. Vpoklican je bil leta 1916. Iz Borovnice je odšel na Vrhniko in od tam v

Ljubljano. Od tu je bil poslan v svojo enoto na usposabljanje in od tam na

bojišče in tako tudi soško fronto. V dokumentaciji, ki nam jo je uspelo najti, smo ugotovili, da je bil med vojno tudi v 7. ogrskem trdnjavskem artilerijskem bataljonu, nemško Ungarisches Festungsartillerie Bataillon Nr. 7. Bataljon je bil sestavljen iz štirih stotnij. Baterije so bile oborožene z različno oborožitvijo. Tako so bile

v oborožitvi 38-centimetrske Belagerungshaubitze M 16 havbice in tudi 35-inčni top št. 2, tudi 12 cm trdnjavski top. Katero oborožitev je imel ta

bataljon, nisem mogel ugotoviti.

Glede na vojno stanje ime trdnjavski topniški bataljon ne pomeni, da je bila enota posadka v kakšni trdnjavi. Enote so se uporabljale za obleganje in napade na dobro varovane objekte in trdnjave. Pogosto so za to v

bojih uporabljali tudi prirejene topove mornarice.

Iz razpoložljive dokumentacije ugotavljamo, da je Anton 25. marca 1917 zbolel in bil zdravljen v garnizonski bolnišnici št. 2 na Dunaju III. Od tam je bil poslan na nadaljnje zdravljenje v Baden. Baden je topliško mesto (uradno Baden bei Wien), ki leži v istoimenskem okrožju

avstrijske zvezne dežele Spodnja Avstrija. Leži okoli 26 kilometrov južno od Dunaja. Tam se je zdravil v garnizonski bolnišnici 27. Kdaj se je vrnil v bojno enoto, ne moremo

ugotoviti. V družinskem spominu je ostalo, da se je boril na soškem bojišču v Doberdobu.

Lahko še omenimo, da je bil lahko poslan tudi v kakšno drugo enoto, kar v tistem obdobju ni bilo nič posebnega. Če bi prišli do njegove vojaške kartoteke, bi morda lahko ugotovili, kaj se je z njim dogajalo in v katerih enotah je bil.

Anton Žerjav

Baden pri Dunaju

K.u.K. Garn. Spital Nr. 2 na Dunaju III.

348

Kaj se je dogajalo na doberdobskem delu bojišča, je

zapisano v nekaj knjigah. V spopadih so Italijani uporabljali topništvo, s katerim so učinkovito obstreljevali cilje na avstro-ogrski strani. Zaradi kraškega sveta je bilo pri topniškem obstreljevanju veliko žrtev zaradi letečih drobcev kamenja in skal, ki so bile težke tudi po nekaj kilogramov. Vojaki so bili

skriti za kamnitimi škarpami, ki so dajale nekaj zaklona, dokler nasprotna stran ni ugotovila, kje so in so jih s topniškim ognjem uničili. Avstro-ogrska vojska tedaj še ni imela urejenih jarkov, da bi bili vojaki zaščiteni pred delovanjem topništva. Vojaki na začetku bojev še niso imeli čelad, tako da so bile izgube še večje.

Enote, ki so prihajale na bojišče, so imele v zelo

kratkem času velike izgube. Pogosto se je zgodilo, da

jim je zmanjkalo moštva za boj. Tako se je z godilo, da je bataljon v eni uri izgubil tudi po 10 mož. Mnogi so tudi zaradi strahot bojišča zblazneli, tistim, ki jim je usoda namenila preživetje, so s spomini, polnimi strahot, za vedno obremenili svoje življenje. Zaznamovala jih je smrt, ki je neusmiljeno prekinila

življenje milijonom ljudi v tej vojni. Doberdob je bil v pravem pomenu besede grob slovenskih fantov. Obenem je bil priča brezmejnega junaštva takratnega rodu, ki je to s svojo srčno krvjo zapisal v Kras, česar ne bo mogla zgodovina nikoli izbrisati ali utajiti. Slovenski borci so se ne glede na to,

da so bili vojaki avstro-ogrske monarhije, borili za svojo zemljo, za svojo ožjo domovino, današnjo Slovenijo. V teh bojih so sodelovale tudi topniške enote, ki so

pogosto trpele izgube, ker so bile po dosegu krajše kot topništvo njihovih nasprotnikov.

Zapis da je Anton Žerjava 25. aprila 1917 na zdravljenju v bolnišnici K.u.K. Garn. Spital Nr. 2 na

Dunaju III. in poslan na okrevanje V K.u.K. Garn. Spital Nr. 27 v Baden pri Dunaju

Havbica 38 cm Belagerungshaubitze M 16

Mornariški top 35 cm L 45 M 15

349

Dodal bi nekaj besed na koncu tega zapisa o prvi svetovni vojni. Ko sem zbiral podatke na Dunaju o naših bližnjih in daljnih sorodnikih iz I. svetovne vojne nismo, razen nekaj spominov starejše generacije

in kake slike, vedli nič. Nismo vedeli niti v kateri enoti so bili, kam so odšli, kaj se je z njimi dogajalo. Dokumenti iz vojaškega arhiva, do katerih smo ob pomoči gospoda dr. Jozefa Jerka, na Dunaju so nam dali neka izhodišča in odprli del zgodovine naših prednikov v bojih in spopadih I. svetovne vojne. Dokumenti ne odkrivajo vsega, a nam omogočajo, da smo prišli saj do nekih osnovnih podatkov, ki so nam pokazala del dogodkov. Žal za vse, ki niso zboleli, bili ranjeni ali zajeti nismo dobili podatke, ker jih

verjetno na Dunaju ni ali pa so nekje, kjer o njih nobeden nič ne ve.

O nekaterih sorodnikih še sedaj ne vemo kako so preživeli I. svetovno vojno. V dokumentaciji ni bil o njih najden nobeden dokument. To pomeni da verjetno niso zboleli, da niso bili zajeti ali pa nismo podatke iskali v pravi enoti. Ne glede na to kje so bili so vsi preživeli I. svetovno vojno in prišli domov živi in zdravi. S sabo so odnesli svoje spomine na dogodke in vojne grozote. Morda se kdaj ugotovi, kaj se je z njimi dogajalo, morda pa nikoli. To kar ste prebrali je vse kar je bilo najdeno in upam, da nam saj malo odkriva usodo naše družine v prvi

svetovni vojn. Žal mi je ker nismo našli kake podatke o usodah ostalih članov družine. Morda se bo še kaj našlo ko knjigo natisnemo in bodo naši sorodniki seznanjeni z tem kar vemo.

350

Avstro-ogrska armada se je delila v tri skupine. Prva je bila skupna armada, sestavljena iz polkov, ki so bili podrejeni skupnemu vojnemu ministrstvu na Dunaju. Razen skupne armade je imela vsaka polovica

države še svojo vojaško organizacijo. V avstrijski polovici države se je ta vojska imenovala domobranstvo (Landwehr), v madžarski polovici države pa "honved" (znano tudi kot AS 184 in AS 17). Domobranski organizaciji sta imeli poleg pehote še topništvo, konjenico in druge enote. Slovence so rekrutirali v vse tri vojaške organizacije. Pehotni polki so se dopolnjevali ozemeljsko in so bili zaradi tega organizirani narodnostno. V slovenskih polkih je bila slovenščina drugi polkovni jezik, poveljevalni jezik je bila vedno nemščina. Na Slovenskem so imeli naborna območja: 7. lovski bataljon,

17. pehotni polk, 47. pehotni polk, 87. pehotni polk, 97. pehotni polk, 26. domobranski pehotni polk in

27. domobranski pehotni polk. Med prvo svetovno vojno so bili še dodatno oblikovani polki. Tako je bil 177. pehotni polk popolnoma slovenski, veliko Slovencev pa sta imela tudi 122. in 127. pehotni polk. Slovenci so bili tudi v drugih polkih, a jih je bilo manj. Iz 27. pehotnega polka je nastal 2. gorski strelski polk, ki je bil najbolj slovenski polk armade. Poleg teh polkov so bili tudi črnovojaški pehotni polki. Na Kranjskem je bil to 27. črnovojaški pehotni polk in na mariborsko-celjskem območju 26. črnovojaški

pehotni polk (polki, v katerih so bili starejši obvezniki ali tisti, ki niso bil sposobni za vojsko). Domobranski 26. pehotni polk je imel svoje vojašnice v Mariboru in Celju, domobranski 27. pehotni polk pa v Ljubljani (oba sta bila ustanovljena leta 1901). Na Ptuju so bili pionirji, v Ljubljani, Mariboru in Vipavi pa topniški polki. Častniški zbor v teh polkih je bil v glavnem nemški ali ponemčen. Slovenci so bili vključeni tudi v druge enote, vendar jih je bilo tam zelo malo. Poleg tega so bili tudi v

enotah honveda (madžarska vojska), a jih niso vodili kot Slovence.

Avstro-ogrske oborožene sile ali Avstro-ogrska vojska je bila kopenska vojska Avstro-Ogrske (1867–1918). Sestavljena je bila iz skupne vojske (K. u. K. Armee – naborništvo je bilo iz vseh delov dežel), avstrijski landwehr (naborništvo iz Cislajtanije) in madžarski honvedseg (naborništvo iz Translajtanije).

Razdelitev treh redov vojske (vojska, mornarica in letalstvo):

- Avstro-ogrske oborožene sile - Avstro-ogrska vojna mornarica - Avstro-ogrsko vojno letalstvo

Uradne oznake:

- polki skupne vojske so bili imenovani cesarski in kraljevi (nemško: Kaiserlich und Königlich (K. u. K.), madžarsko: Császári és Királyi);

- polki avstrijskega landwehra so bili cesarski-kraljevi (nemško: Kaiserlich/Königlich, madžarsko: Császári/Királyi)

Vrhovni poveljnik Cesar Franc Jožef I.

351

- polki madžarskega honvédség-a so bili kraljevo-madžarski (nemško: Königlich ungarisch), madžarsko: Magyar Királyi)

Večina madžarske konjenice, pehote in topništva se je bojevala za madžarsko kraljevo vlado, ki je doživela neuspeh v vojni za neodvisnost

med letoma 1848 in 1849, dokler se ni predala carski vojski in bila na koncu razpuščena, češ da je pomagala avstrijski cesarski vojski. Po predaji so bile madžarske enote razpuščene ali premeščene, madžarske enote pa niso bile organizirane vse do avstro-ogrskega kompromisa leta 1867. Skupna vojska (ali K.u.K.) je prišla v veljavo po ustanovitvi Avstro-

Skupna vojska (ali K.u.K.) se je uveljavila po ustanovitvi avstro-ogrske monarhije leta 1867 in je bila razpuščena po koncu prve svetovne vojne leta 1918. Do leta 1867 je bila avstrijska kopenska vojska pozneje del

avstro-ogrske vojske (imenovana k. k. Kaiserlich, Könighlich). Cesarske in kraljeve enote so bile slabo izurjene in so imele omejen dostop do nove opreme zato, ker sta vladi Cislajtanije in Translajtanije raje

financirali svoje enote, namesto da bi oskrbovali vse tri vrste vojske istočasno. Vsi honvedski in landwehrski polki so bili sestavljeni iz treh bataljonov, medtem ko so skupni vojaški polki imeli štiri.

Dolgotrajna bela vojaška uniforma je bila zamenjana s temnomodro, ki je ostala standardna v naslednjem desetletju, vse dokler ni bila siva uniforma, pozneje uporabljena v prvi svetovni vojni, predstavljena leta 1909.

Zadnji preživeli vojak avstro-ogrske vojske je bil veteran Franz Künstler, ki je umrl maja 2008, star 107 let. Avstro-ogrska vojska je imela julija 1914 (ob mobilizaciji):

30.000 častnikov

410.000 podčastnikov in vojakov 87.000 konjev

120.000 topov v poljskem topništvu Po vojni napovedi se je za akcijo zbralo 3,35 milijona vojakov (vključno s prvimi poklicanimi rezervami in rekruti leta 1914). Avstro-ogrska vojska je bila uradno pod poveljstvom cesarja Franca Jožefa. Leta 1914 je bil Franc Jožef

star 84 let in poveljnik štaba grof Franz Conrad von Hötzendorf je imel večjo moč nad oboroženimi silami. Von Hötzendorf je izzval napadalno zunanjo politiko in zagovarjal uporabo vojaške akcije, da bi rešil avstro-ogrski teritorialni spor z Italijo in Srbijo. Nadvojvoda Friedrich, grof Teschenski, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojske 11. julija 1914. Predvidevalo se je, da se ne bo vtikal v akcijsko in taktično nadarjenost von Hötzendorfa. Friedrich je ostal vrhovni poveljnik vse do februarja 1917, ko se je cesar Karel I. odločil, da bo sam

prevzel poveljstvo.

Skupno vojsko (K. u. K. – Kaiserlich und Königlich) je sestavljalo:

16 korpusov 49 pehotnih divizij – 76 pehotnih brigad – 14 gorskih brigad 8 konjeniških divizij – 16 konjeniških brigad 102 pehotna polka (4 bataljone vsak) – 4 bosansko-hercegovski (bosnisch-hercegowinische) polki

(4 bataljone vsak)

4 cesarski tirolski strelski polki (Tiroler Kaiserjäger) (4 bataljone vsak) 32 strelskih bataljonov (Feldjäger) – 1 bosansko-hercegovski strelski bataljon (Bosnisch-

hercegowinisches Feldjäger Bataillon) 42 poljskotopniških polkov (Feldkanonen-Regimenter) – 14 poljskohavbičnih polkov (Feldhaubitz-

Regimenter)

11 gorskotopniških polkov (izvirno Reitende Artillerie Division) – 14 težkohavbičnih bataljonov (izvirno Schewere Haubitz-Division)

11 gorskotopniških polkov (Gebirgsartillerie Regimenter) 6 trdnjavskotopniških polkov (Festungsartillerie Regimenter) – 8 neodvisnih trdnjavskotopniških

bataljonov (Selbst, Festungsartillerie Bataillone) 15 dragonskih polkov (Dragoner) – 16 husarskih polkov (Husaren) – 11 ulanskih polkov (Ulanen)

Vrhovni poveljnik od leta 1917 naprej Cesar Karel I.

352

16 transportnih bataljonov (železniški) 23 inženirskih bataljonov (Sappeure/Pioniere) – 1 mostnogradljivi bataljon (Brücken Bataillon) –

1 železniški polk (Eisenbahn-Regiment) – 1 signalni polk (Telegraphen-Regiment) Deželno avstrijsko vojsko (Landwehr K. K. – Kaiserlich österreichisch/Königlich böhmisch) je sestavljalo:

35 deželnih pehotnih polkov (3 bataljone vsak) (Landwehr Infanterie-Regimenter) 6 deželnih polkov ulancev (konjenikov) 8 deželnih poljskih topniških bataljonov (Feldkanonen) – 8 deželnih poljskih bataljonov s

havbicami (Feldhaubitz) gorsko pehoto: 2 poljska gorska pehotna polka (Gebirgsinfanterie-Regimenter) št. 4 in 27 3 tirolski strelski polki (cesarski strelci) (Tiroler Landesschützen Regimenter) – od januarja 1917

imenovani Kaiserschützen 1 gorski tirolski strelski bataljon (Reitende Tiroler Landesschützen) 1 gorski dalmatinski strelski bataljon (Reitende Dalmatiner Landesschützen)

Deželno ogrsko vojsko (K. u. Honvéd, Königlich ungarische Landwehr) so sestavljali:

del kraljevega madžarskega domobranstva (landwehra), ki je bil kraljevo hrvaško domobranstvo,

je imel 1 pehotno divizijo (od 7 v honvédu) in 1 konjeniški polk (od 10 v honvédu). 6 K. u. Honvéd Landwehr distrikt (Distrikte) 2 K. u. honvédski pehotni diviziji (Infanterie Truppendivisionen) 2 K. u. honvédski konjeniški diviziji (Kavallerie Truppendivisionen) 4 K. u. honvédske pehotne brigade (Infanteriebrigaden) – 12 neodvisnih K. u. honvédskih

pehotnih brigad 4 K.u. honvédske konjeniške brigade (Kavalleriebrigaden)

32 honvédskih pehotnih polkov (Infanterie-Regimenter) 10 honvédskih huzarskih polkov (Husaren-Regimenter) 8 honvédskih poljskotopniških polkov (Feldkanonen Regimenter) – 1 honvédski gorskotopniški

bataljon (Reitende Artillerie Abteilung) pehotni polki K. u. K. vojske so imeli vsak po 4 bataljone; pehotni polki K. k. in K. u. Landwehra

so imeli vsak po 3 bataljone, razen 3. polka tirolskih deželnih strelcev (tirolski fusiljerji), ki so imeli 4 bataljone.

Enote, ki so imele leta 1915 imena ali nazive časti v polkih, so jih izgubile po ukazu vojnega ministrstva. Potem so enote označevali samo še s številkami, npr. K. u. K. Infaterie-Regiment (Hoch und Deutschmeister) št. 4 je postal Infanterie-Regiment št.4.

353

K.u.K. Armee

Pregled činov avstro-ogrskih kopenskih sil

slovensko

ime pehota/Infanterie

konjenica/

Kavallerie

topništvo/

Artillerie

lovske

enote/Jäger

oznake činov/Rangabzeichen

oznake gorskih enot/Ranga

bzeichen Gebirgstruppe

Moštvo/Mannschaften

vojak Infanterist/Honvéd Dragoner/Husar/Ulan

Kanonier Jäger

poddeset

nik

Gefreiter/Őrvezető Patrouilleführer /Járőrvezető

Vormeister

/Főtűzer

Patrouillenführer

/Járőrvezető

Podčastniki/Unteroffiziere

desetnik Korporal/Tizedes Korporal Geschütz-

Vormeister

Unterjäger

naddesetnik

Zugsführer/Szakaszvezető

Zugsführer Zugsführer Zugsführer

vodnik Feldwebel/Őrmester Wachtmeister

Feuerwerker Oberjäger

kadet-vodnik

Kadett-Feldwebel/Kadétőrmester-Hadapród (od 1908 Kadett)

Kadett-Wachtmeister (Kadett)

Kadett-Feuerwerker (Kadett)

Kadett-Oberjäger (Kadett)

štabni vodnik

Stabs-Feldwebel/Törzsőrmester (od 1913) (oznake do 1914)

Stabs-Wachtmeister

Stabs-Feuerwerker

Stabs-Oberjäger

štabni vodnik

Stabs-Feldwebel/Törzsőrmester (od 1913)

(oznake po 1914)

Stabs-Wachtmeiste

r

Stabs-Feuerwerker

Stabs-Oberjäger

Častniški pripravnik

Offiziersstellvertreter/Tiszthelyettes (od 1915)

Offiziersstellvertreter

Offiziersstellvertreter

Offiziersstellvertreter

Častniški pripravniki/Offiziersanwärter

kadet-častniški pripravnik

Kadett-

Offiziersstellvertreter/Hadapród-Tiszthelyettes (do 1908)

Kadett-Offiziersstellvertreter

Kadett-Offiziersstellvertreter

Kadett-Offiziersstellvertreter

praporščak

Fähnrich/Zászlós (od 1908)

Fähnrich Fähnrich Fähnrich

Nižji častniki/Subalternoffiziere

poročnik Leutnant/Hadnagy Leutnant Leutnant Leutnant

354

nadporočnik

Oberleutnant/Főhadnagy

Oberleutnant Oberleutnant

Oberleutnant

Stotniki/Hauptleute/Rittmeister

stotnik

Hauptmann/Százados

Rittmeister Hauptmann Hauptmann

Štabni častniki/Stabsoffiziere

major Major/Őrnagy Major Major Major

podpolkovnik

Oberstleutnant/Alezredes

Oberstleutnant

Oberstleutnant

Oberstleutnant

polkovnik Oberst/Ezredes Oberst Oberst Oberst

Generali/Generale

generalm

ajor

Generalmajor/Vezér

őrnagy

podmaršal

Feldmarschalleutnant/Táborhadnagy

general pehote

General der Infanterie / Gyalogsági tábornok

(od 1908)

General der Kavallerie /Lovassági tábornok

(general

konjenice)

Feldzeugmeister /Táborszernagy

(general

artilerije)

generalp

olkovnik

Generaloberst /Vezérezredes (od 1915)

feldmaršal

Feldmarschall /Tábornagy

355

V tem polku je služil moj ded Jožef Jamšek. Zapis govori v glavnem o I. svetovni vojni in usodi polka v njej. Tukaj so lahko bili tudi ostali fantje in možje družine Žerjav, to zaradi pomanjkanja arhivskih virov ne vemo. Ta zapis o polku naj nam pove kakšna je bila ta vojna in kaj se je v njej dogajalo.

17. pešpolk (K. u. K. IR št. 17) ima dolgo tradicijo, ki sega v drugo polovico 17. stoletja. Ustanovljen je bil leta 1674, domači kranjski polk je postal leta 1817, ko je prišel k nam s Češkega. V 19. stol. je bil v vseh vojnah v Italiji, leta 1878 se je udeležil zasedbe Bosne in Hercegovine. Svoje naborno območje je imel na Gorenjskem, Dolenjskem, Notranjskem in v Beli krajini. Njegova zgodovina je tesno povezana z

deželo Kranjsko, v kateri je imel svoj naborni prostor, in mestom Ljubljano, v katerem je bil njegov štab. V javnosti je bil znan kot polk »kranjskih Janezov«, saj so veliko večino njegovega moštva sestavljali

Slovenci. Njegov pokrovitelj je postal Oto Habsburški, zato so polk imenovali tudi »cesarjeviči«. Častniki in vojaki polka so poživili mestni družabni utrip in tudi promenado. V mestih monarhije so bili vse do prve svetovne vojne med meščani priljubljeni mimohodi in predstavitve polkov iz domačih vojašnic. Polkovna barva je bila rdečerjava. V prvi svetovni vojni je 17. pešpolk sodeloval na ruskem bojišču – vzhodni fronti in fronti proti Italiji – na

soški fronti je bil od oktobra 1915, ko je bil prestavljen na soško bojišče, od maja 1916 pa tudi na tirolski fronti. Na Tirolskem je ostal do konca vojne, po propadu Avstro-Ogrske pa so Italijani vojake odpeljali v vojaško taborišče, kjer so ostali vse leto 1919. S polkovnim imenom in usodami vojakov so povezani mnogi kraji, ki jih hranimo v spominu kot primere trpljenja, vzdržljivosti in junaštva: od Doberdoba na Krasu do Monte Chiese. V 17. pešpolku so služili mnogi znani in manj znani Slovenci kot vojaki in častniki. Nekateri med njimi so svoja doživetja v

strelskih rovih in kavernah prve svetovne vojne t. i. »velike vojne« opisali v spominih in dnevnikih. Mnogim se želja po vrnitvi domov ni uresničila in so pokopani na različnih vojaških pokopališčih. V letu 1918, v zadnjem letu vojne in obstoja avstro-ogrske monarhije, so se vojaki nadomestnih bataljonov polka, ki so bili nastanjeni v Judenburgu, zaradi slabih razmer uprli. S propadom avstro-ogrske monarhije je spomin na polk, njegovo slavno zgodovino in usode slovenskih vojakov vse bolj slabel. Danes se spomin nanj ponovno vrača v javno zavest in ga zasluženo uvršča v osrčje slovenske vojaške, vojne in

kulturne zgodovine. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je 17. polk 30. julija 1914 odpeljal iz Celovca v Ljubljano. 12. avgusta se je odpravil na rusko bojišče, 15. avgusta je prispel na postajo Mikolajev pri Lvovu. S svojimi štirimi

bataljoni je pripadal 12. pehotni brigadi 6. pehotne divizije III. korpusa 2. armade.

Časovni okvir bojev 17. pešpolka med I. svetovno vojno:

Prvi boji z Rusi so bili 26. avgusta 1914 v Majdanu Gologorski. Tega dne je polk izgubil polovico vseh oficirjev in celotnega moštva. Polkovni poveljnik je bil težko

ranjen, padla sta tudi dva poveljnika bataljonov.

Od 26. avgusta pa do 23. septembra1914 je imel polk 9 bojnih dni.

Med 15. oktobrom in 4. novembrom 1914 je sodeloval v bitki pri Wolcza Dolini. 5. novembra se je umaknil do Karpatov do prelaza Dukla.

30. novembra se je začel umik do zgornje Ogrske. 18. decembra je bil polk v bitki pri Jodlowi. Med 19. januarjem in 17. februarjem 1915 je prešel Karpate in se boril v Bystrzyca. V teh bojih

so bile izgube tolikšne, da je imel polk samo še 320 borcev ob upoštevanju, da so iz zaledja vsak mesec prihajali pohodni bataljoni v dopolnitev izgub.

Od februarja 1915 se je polk spet bojeval v Galiciji.

Premiki 17. pešpolka od 26. avgusta do 26. septembra 1914

356

Poleti 1915 so prišli in se bojevali na Dnjestru. 11. junija 1915 je polk zajel ruskega polkovnega poveljnika, štiri oficirje in 700 mož. Z dvema

bataljonoma in pol je bil dodeljen črnovojaški pehotni brigadi 30. pehotne divizije, skupine korpusa Henriquez v 7. armadi. V teh bojih je sodeloval tudi naš ded Jožef Jamšek.

Oktobra 1915 je bil polk prestavljen na soško bojišče. Prvi transport je tja prispel 28. oktobra 1915 zvečer. Že 5. maja 1915 je odšel na soško bojišče iz Ljubljane 10. pohodni bataljon 4. stotnije s po 250 mož in strojnični oddelek z dvema strojnicama. Ta bataljon je skupaj s pohodnimi bataljoni polkov št. 47, 97, bh 2 in dvema črnovojaškima bataljonoma iz Trsta ter pionirskim bataljonom oblikoval 178. pehotno brigado.

V 1. Soški bitki je bil v rezervi in je prešel v 6. gorsko brigado, konec junija je bil na Doberdobu pred sv. Martinom.

Oktobra 1915 je polk prišel med 3. soško bitko na položaje pred Podgoro in Oslavjem. Tam je bil tudi med 4. soško bitko. V štirih tednih bojev je padlo 18 oficirjev, praporščakov in kadetov.

Do druge polovice februarja 1916 se je polk boril okrog Vrha sv. Mihaela.

19. marca 1916 je polk zapustil soško bojišče in se kot okrepitev pred skorajšnjo ofenzivo odpeljal na Tirolsko.

Maja 1916 je sodeloval v ofenzivi in ostal na tem bojišču. Bojeval se je spomladi 1917 na Mt.

Chiesa, junija 1917 v Ortigara, novembra 1917 v Asiago, februarja 1918 na Mt. Val Bella, od februarja 1918 na položajih ob reki Assa.

Polk je sodeloval v junijski ofenzivi leta 1918 na Piavi. V bojih je imel pred seboj Angleže in je takrat uspešno zajel 3 angleška častnika in 30 vojakov.

Propad Avstro-Ogrske konec oktobra 1918 je polk pričakal na Tirolskem. Italijani so naše vojake razglasili za brate, a samo dokler niso dobili okrepitve. Tedaj so jih zajeli. Ker se že prej niso odpravili domov, so bili v ujetništvu še vse leto 1919. Od začetka vojne je bil polkovni nadomestni bataljon najprej v Ljubljani, nato od maja 1915 na Ptuju in

od julija istega leta v Judenburgu. Tam je bil 12. maja 1918 med vojaki 40. pohodnega bataljona eden največjih uporov v vsej avstro-ogrski armadi. Uprlo se je 800 vojakov letnika 1900 in 200 povratnikov iz

ruskega vojnega ujetništva. Junija 1918 je bil nadomestni bataljon prestavljen v Villo Santino pri Tolmezzu. V novi slovenski vojski so bili pripadniki 17. pehotnega polka, jedro za ustanovitev ljubljanskega polka. Kranjski 17. pešpolk ima tri polkovne zgodovine. Naslovnica knjige pripada slovenski različici polkovne

zgodovine c. in. kr. 17. pešpolka 1674–1910, ki jo je napisal in izdal dr. Karlo Capuder v Celovcu leta 1915. Knjiga se v glavnem opira na dvodelno nemško različico polkovne zgodovine – STROBL VON RAVELSBERG, F.: "Geschichte des K. u. K. Infanterie-Regiments Ritter von Milde Nr. 17. 1674–1910"; Laibach, 1911 – ki je izšla izpod peresa F. Strobla von Ravelsberga v Ljubljani leta 1911 in je nedvomno

še podrobnejša kot Capudrova slovenska različica. V njej lahko poleg podrobnejših opisov bojev v Franciji, Nemčiji, na Madžarskem, v Italiji ter

Bosni in Hercegovini (knjiga je seveda v nemščini) najdeš tudi sezname

vseh vojakov in častnikov, ki so prejeli odlikovanja ali se kako drugače dokazali v bojih. Druga, manjša knjiga (Band Zwei) pa vsebuje sezname častnikov za vsako leto od leta ustanovitve polka do leta 1910. Od leta 1848 je poleg čina in imena tudi rojstni kraj častnika in opomba, če je bil častnik začasno dodeljen kateremu drugemu polku, padel ali bil ranjen v bitki. Knjigi, ki se

dobita v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, se končata z letom 1910 in ne zajemata prve svetovne vojne. Toda to obdobje pokriva tretja polkovna zgodovina, ki je v celoti posvečena 17. pešpolku v prvi svetovni vojni 1914–1918 in je bila napisana (ne pa tudi uradno objavljena!) po koncu vojne. Naslov te tretje polkovne zgodovine je: Otto von Kiesewetter: "Mit den Siebzehnern im Weltkrieg: Geschichte des

ehemaligen Laibacher Infanterie-Regiments Nr. 17 im Weltkriege 1914-

1918", Klagenfurt 1930–1935.

Von Kiesewettrova knjiga je razdeljena na 38 poglavij, vsako je posvečeno eni bitki, v kateri je sodeloval IR 17. Žal je ta knjiga, vsaj kar se imen vojakov tiče, suhoparna. Zelo redko se najde ime kakšnega nižjega podčastnika ali vojaka, ki se je izkazal v bojih ali na kakšen drugačen način

Slovenski različici polkovne zgodovine c.

in. kr. 17. pešpolka 1674–1910

357

in za to dejanje tudi prejel zlato kolajno za hrabrost. Zato pa lahko po drugi strani toliko pogosteje ugotoviš imena častnikov, ki so se izkazali ali padli v bojih. Na koncu sta dva seznama: prvi seznam vseh častnikov 17. polka po mobilizaciji avgusta 1914 in drugič seznam vseh častnikov IR 17, vključno s praporščaki in kadeti, ki so padli v bojih 1914–1918. Tukaj sta poleg čina in imena navedena tudi datum in kraj smrti, kar je še posebej koristno in zanimivo. Polkovna zgodovina ima okoli 30 zelo zanimivih

zemljevidov (Skizze), ki podrobno prikazujejo položaje IR 17 pri Lubienecu, Jablonki, Kosmierzynu, Karpatih, Dnestru, sv. Mihaelu, Montu di Val Bella, Asiageu in Monte Chiesi.

17. pešpolk je prispel na kraško bojišče konec oktobra 1915. Moštvo polka je zasedlo bojišče pri Podgori in Oslavju,

zahodno od Gorice, kamor je bilo dodeljeno

kot okrepitev. Sodeloval je pri bitki za goriško mostišče in imel zelo velike izgube. Pred božičem leta 1915 je iz polka pobegnila skupina Čehov in Rutenov ter prestopila na italijansko stran. Polk je bil v začetku decembra umaknjen z bojišča pri

Oslavju in Podgori pri Gorici v Šempas. Tam so imele enote polka na voljo le nekaj dni, da se je moštvo uredilo in malo spočilo. Na trgu je vsak dan igrala vojaška godba, vojaki pa so se sprehajali med domačini in skoraj pozabili na preživeto trpljenje.

Zgodaj zjutraj 6. decembra je polk krenil

preko Vogarskega do Bukovice. V obeh vaseh se je moštvo nastanilo po izpraznjenih hišah in barkah. Cesta v Volčjo Drago do Bukovice je bila zaradi slabega vremena

zelo poškodovana in jo je bilo treba popraviti, tako kot tudi druge ceste na tem območju. Popravilo cest je bilo

nujno, saj so bile življenjskega pomena (oskrba enot in prihod vojske) za branilce na kraški planoti. Obljuba

moštvu po boljši oskrbi je navduševala moštvo na delovišču.

Kmalu je prišlo povelje, da se morajo premakniti na območje Debele Griže. Bojišče je bilo slabo zaščiteno in branilci pred njimi so imeli zelo velike žrtve. Bojna črta je tekla od vrha Debele Griže (kota 175) po pobočju navzdol v smeri severozahoda, med Petovljami in Ušijem v smeri Soče. Na jugu so sledili zahodnemu

pobočju hriba, se tesno dotaknili Martinščine ter nato dalje, nekoliko zahodno, dosegli Grižo. Bataljoni so bili na položajih zahodno od vasi Vrh in Cotiči in levo od vrha Debele Griže.

Italijanski položaji so bili zelo blizu, pogosto oddaljeni le dvajset do trideset korakov. Polkovno poveljstvo je bilo

v kamnolomu zahodno od vrha. Položaji bataljonov 17. pešpolka v

Oslavju novembra 1915

Vojaška godba 17. pešpolka v Šempasu novembra 1915

Pot 10. pohodnega bataljona 17. pešpolka iz Matulj

pri Opatiji do Doberdobske planote

358

Bataljonske enote so imel precej dela z utrjevanjem in gradnjo

položajev. Tudi če niso bili neposredni boji, so bili stalno obstreljevani s topovi, vojaki pa so se obmetavali z ročnimi bombami. Na takem območju je zato bilo utrjevanje položajev zelo nevarno in naporno. Napravili so globoke zaklone, ki so jih gradili z miniranjem, dleti in kladivi. Nekatere med njimi so tudi povezovali med seboj in tako ustvarili ozek strelski jarek. Sredi decembra so bile noči izredno hladne, padajoče granate in nalivi

so še bolj oteževali delo. Branilci so skozi vrh hriba zvrtali predor, tako da je bil mogoč

prehod z vzhodnega na zahodno bojišče. V januarju leta 1916 je primanjkovalo hrane in materialnih potrebščin. Te težave so poskusili reševati na vse mogoče

načine, a jih do konca vojne niso mogli odpraviti.

17. februarja 1916 je zadnji bataljon 17. pehotnega polka zapustil položaje in odšel na območje Komna. Tam je po štirih tednih počitka in dopolnjevanja opreme in vojaštva odšel 19. marca ob 4:30 uri v Štanjel na vlak in potem prek Ljubljane,

Maribora, Dunaja, Linza, Salzburga in Innsbrucka v okolico Trente na Tirolsko fronto.

Zavetišče polkovnega poveljstva 17 pešpolka 22. decembra 1915

Položaj 17. pešpolka decembra 1915 v Debelih Grižah

Telefonska postaja pri poveljstvu 17. pešpolka 31. januarja 1916 na Krasu

Polkovnik Ventour in stotnik Klimann z vojno zastavo 17.

pešpolka leta 1915

359

V tem polku je služil v času vojne tudi moj ded Franc Žerjav. Tu je kratek zapis o enoti in krajih kjer se je ta polk bojeval.

97. pehotni polk barona von Waldstättns (K. u. K. Infanterieregiment Freiherr von Waldstätten, Nr. 97) je bil ustanovljen 1. januarja 1883 iz delov pehotnih polkov številka 17, 22 in 79 ter lovskega bataljona številka 33. Od začetka do leta 1892 je bil njegov častni pokrovitelj, po katerem je nosil ime, srbski kralj Milan I., nato pa pehotni general baron Georg von Waldstätten. Polkovni dopolnilni okraj je obsegal del Istre, tržaško, goriško, tolminsko in postojnsko območje. Narodnostna sestava enot je bila mešana, saj

so bili v njem Slovenci (45 %), Hrvati (27 %), Italijani (20 %) in drugi (13 %). Sedež polkovnega

poveljstva pred vojno je bil v Bjelovarju, tam so bili tudi poveljstvi in enote 1. in 2. bataljona. Sedež poveljstva in moštvo 3. bataljona sta bila v Trstu, poveljstvo in moštvo 4. bataljona pa je bilo v Karlovcu. Polkovna barva je bila rožnatordeča. Vsi štirje bataljoni tega polka so avgusta 1914 odšli na rusko

bojišče v Galicijo. Rusi so jih v bojih 26. in 27. avgusta popolnoma razbili tako kot druge avstro-ogrske enote. Po umiku celotne avstro-ogrske armade so se ostanki polka zbrali in reorganizirali v Lvovu. Polk je na ruskem bojišču prezimil, julija 1915 se je bojeval na Dnjestru in sredi meseca sodeloval pri poskusu prekoračenja Dnjestra. Jeseni istega leta so bile njegove enote še vedno na ruskem bojišču, vendar so bile razporejene v različnih avstro-ogrskih

enotah. V začetku leta 1916 je bil v 215. pehotni brigadi v 30.

pehotni diviziji v armadni rezervi 7. avstro-ogrske armade. Zaradi narodne sestave se 97. pehotni polk ni nikoli bojeval na italijanskem bojišču. Izjema je bil njegov 10. pohodni bataljon, ki je bil maja 1915 poslan na soško bojišče in je na Krasu v bojih pokazal tako veliko srčnost, da je dobil častno ime Soški bataljon

Tudi leta 1916 je bil celoten polk na ruskem bojišču in se v različnih avstro-ogrskih enotah bojeval proti Rusom, januarja pri kraju Barancze – Toporovcu, konec maja pri Jurouvcu, v začetku junija pa je sodeloval v protinapadu avstro-ogrskih enot pri kraju Dobronovc na Dnjestru. V začetku julija so njegove enote sodelovale v bojih pri Kolomeiu, konec tega meseca pa so bile na Dnjestru.

Avgusta 1917 je polk sodeloval v bojih pri Tereszenyu ob Seretu v Bukovini, leta 1918 pa ga najdemo v vrstah 2. konjeniške divizije

vzhodne armade. Bil je tudi v Ukrajini. Tu se je ob razpadu avstro-ogrske armade preimenoval v 1. slovenski polk Nanos. Decembra 1918 je iz njegovega jedra v Mariboru nastal Tržaški polk.

Spominska značka 97. pehotnega polka

Spominska značka 97. pehotnega polka

360