Proteus Oktober 2005

8/18/2019 Proteus Oktober 2005

1/48


2/48


3/48

2/68 PROTEUS 51

kazalo 2/68 oktober 200553 UVODNIK

54 NOVICE

58 ŠUND ZNANOST

61 VARSTVO NARAVE Suši po kalifornijsko - O ogroženosti rib in posledicah za ribojedce Alenka Čopič

66 FIZIKA INRAČUNALNIŠTVO

Kvantni računalniki Marko Žnidarič

73 ASTRONOMIJA Astronomi odkrili “deseti planet” Mirko Kokole

PROTEUS - OKNO V SVET NARAVE IN ZNANOS

66

Kvantna teorija, ki opisuje svet majh-nih delcev, je gotovo najbolj nenavadnazikalna teorija. Njene napovedi sopreprosto skregane z zdravo pametjo.V zadnjih nekaj letih je postalo jasno,da lahko to nenavadnost izkoristi-mo in počnemo stvari, ki so bile donedavnega nepredstavljive. Snov lahkoteleportiramo ali pa izvajamo kvantno

računanje.

75 PREDSTAVITEV KNJIGE Georges Charpak in Henri Broch: Debunked! ESP, Telekinesis, and Other

Pseudoscience

76 BIOLOGIJA Je kdo brez slepih

potnikov? Tomaž Accetto

79 POGLED V PRIHODNOST Fizika visokih energij čez deset let Jure Zupan

83 ZNANSTVENIK PRIZDRAVNIKU

Krvni testi - prvič Jure Derganc

85 PISMA BRALCEV

86 VPRAŠAJTE DR. PROTEUSA

Kako se mešajo barve? Gregor Zupanič

Prejšnji petek me je po telefonuklicala prijateljica Nika in najinpogovor je slučajno nanesel na ja-ponsko hrano. Obe sva skoraj v englas zavzdihnili, kako res že dolgonisva jedli sušija. Sklenili sva, damorava iti še ta mesec preizkusitznano restavracijo Kirala tu vBerkeleyu.

Skupina treh ameriških astro-nomov je 29. julija 2005 nazna-nila odkritje trenutno največjeganebesnega telesa, odkritega po letu1846, ko so odkrili planet Neptun.Novo odkrito nebesnotelo je pri-bližno 1,25-krat večji od Plutona,

Z nekaterimi od množice sopo-tnikov, ki jih prav tako kot živalinevede gostimo, si medsebojnokoristimo, medtem ko drugi lečakajo na svojo priložnost: lahkonas pokončajo, če oslabimo, alipa rešijo vrsto pred izumrtjem.Odločajo le okoliščine!

Krvni testi so pri zdravnikih popriljubljenosti takoj za gledanjemv grlo in poslušanjem pljuč. Vsak

otrok ve, da »te pri zdravnikušpiknejo in ti vzamejo kri«. Včasihse celo zdi, da te na odvzemkrvi pošljejo, še preden uspešzdravniku do konca razložiti svojetežave... Seveda za priljubljen-ost krvnih testov obstaja doberrazlog. Poleg tega, da ima kriključno vlogo pri prenašanjukisika od pljuč do organov, jezaradi svoje vseprisotnosti tudinekakšno ogledalo celega telesa– če se nepravilnosti dogajajov še tako majhnem organu, je zelo verjetno, da se bo topoznalo v krvi.

devetega planeta našega Osončja,zato so ga odkritelji poimenovalikar »deseti planet«.

Področje zike visokih energij je

ravno sedaj v obdobju velikih spre-memb, ki ga bodo zaznamovale zavsaj naslednjih deset let.


4/48

52 PROTEUS2/68

87 PISMA BRALCEV

88 NARAVOSLOVNI FOTOGRAF Fotograranje gorskih goril Matevž Hribernik

90 ZNANOST V KUHINJISlani krop

Samo Kreft

92 POGLED SKOZI SPLETNO OKNO Oko na spletu Luka Vidic

93 KOLUMNE

Fizikove drobtinice Daniel Svenšek

Pomen znanja biologije v sodobnem svetu Gregor Zupančič

Bo Dan Shechtman prejel Nobelovo nagrado za ziko? Peter Jeglič

96 SLIKA MESECA Povzročitelj antraksa, bakterija

Bacillus anthracis Gregor Anderluh

Nekatere stvari v življenjupočnemo tako, kot smo se jihnaučili v mladosti oziroma kotsmo videli, da to počnejo drugiljudje. O njih se ne sprašujemo,zakaj jih počnemo ravno natak način in ali je ta načinres najboljši. To velja tudi zakuhanje.

Ko smo se zgodaj zjutraj zrazpadajočim avtomobilomvozili po zaprašeni cesti proti vasiNkuringu, ki leži na jugozahoduUgande, mi je kaj kmalu postalo jasno, zakaj je Diane Fossey,svetovno znana raziskovalka,poimenovala svojo knjigo Gorilev megli.

Dogodki v zadnjih nekaj letihso potrdili, da biološki terori-zem ni več samo grožnja, ampakresničnost.


5/48

2/68 PROTEUS 53

Skrivnost nasmeška Mona Lize

Leonardove Mona Lize še nisem videl v živo. In tudi čebi jo, vseh njenih čarov gotovo ne bi mogel zaznati skozidebelo stekleno pregrado, ki jo ločuje od obiskovalcev vPariškem Louvreu.

Razvpita slika, ki je vrsto let visela tudi v Napoleonovispalnici, je slavna predvsem zaradi skrivnostneganasmeška, ki vsakič, ko jo pogledamo, pove kaj drugega.V čem je skrivnost? Objavljene so bile najrazličnejšeznanstvene študije uglednih raziskovalcev človeškegazaznavanja, kaj je tako mikavnega v nasmešku slavnega portreta. Predlagali so najrazličnejše hipoteze od vpliva perifernega vida, do šuma v človeškem vizualnem čutnemsistemu.

Sam verjamem, da so razlogi za skrivnostno učinkovanje

Leonardove genialne stvaritve večplastni. Še najbolj pame prepriča pojasnitev, da je Leonardo iznašel novotehniko slikanja imenovano »sfumato« – zameglitev.Nasmeh portretiranke je malenkost zameglil. Ni ganaslikal jasno in razločno, ampak ga je le nakazal, ne pa povsem dodelal. In to namenoma. Gledalec ob pogledu nsliko tako sam iz čutnih vtisov, ki jih dobi s slike, sestavimiselno podobo, ta slika pa je dosti bolj realistična, kot čebi Leonardo povsem natančno izrisal vsak delec nasmeha

Enako kot za slikarstvo, velja tudi za poljudno pisanjeo znanosti. Da je učinek pri gledalcih oziroma bralcih prepričljiv, je potrebno uporabiti tehniko »sfumato«– zameglitev. Čeprav se morda zdi, da so poetičniuvodi, analogije, anekdote in drugi stilni vložki zgoljdodatna navlaka, ki je za samo razumevanje »znanosti«v sestavku nepomembna, to ne velja za kakovostno poljudno pisanje.

Kaj je tisto, kar loči najboljše poljudnoznanstvene pisce od zgolj povprečnih? Oboji znajo dobro pojasnitiznanstvene teorije in v potankosti razumejo področje, okaterem pišejo. A največje zvezde, kot so: Brian Greene,Stephen Hawking, Stephen J. Gould in Carl Sagan, čeomenim le nekatere, so zaslovele predvsem zato, ker soznale pri bralcih vzbuditi zanimanje. Hawkingove knjige pri zikih nikoli niso bile dobro sprejete, a so mordanaredile za predstavitev sodobne zike v javnosti več, kotvsi drugi poljudni sestavki skupaj.

Ideja je preprosta: ne poveš vsega, dodaš malo megle, ato učinkuje bolje, kot če bi povedal vse. Pomemben je vtiin vzbuditev zanimanja, ne pa navodilo, kako lahko samsestaviš enako stvar doma.

Sašo Dolenc, urednik

[email protected]

Izdajatelj in založnik: Prirodoslovno društvo Slovenije

Odgovorni urednik in predsednik društva: Radovan Komel

Glavni urednik: Sašo Dolenc

Člani uredništva: Tomaž Accetto, Gregor Anderluh, JureDerganc, Jana Kolar, Tadej Kotnik, Samo Kreft, Luka Omladič,Daniel Svenšek, Gregor Zupančič, Jure Zupan

Lektor: Tomaž Sajovic

Oblikovanje: Larisa Kotnik

Priprava fotograj: Marjan Richter

Direktorica uprave PDS: Janja Benedik

Trženje oglasnega prostora: Nina Maksimovič (031/843-099,[email protected])

http://www.proteus.si

[email protected]

[email protected]

© Prirodoslovno društvo Slovenije, 2005.

Vse pravice pridržane. Razmnoževanje al i reproduciranje celoteali posameznih delov brez poprejšnjega dovoljenja izdajatelja nidovoljeno.

Proteus izdaja Prirodoslovno društvo Slovenije. Na leto izide 10 številk. Naklada :4000 izvodov. Tisk: Trajanus d.o.o. Naslov izdajatelja in uredništva: Prirodoslovnodruštvo Slovenije, Salendrova 4, p.p. 1573, 1001 Ljubljana, telefon (01) 252-19-14, faks (01) 421-21-21. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 695 SIT, zanaročnike 595 SIT. Celoletna naročnina je 5950 SIT, za študente 5600 SIT; zatujino: 30 EUR. 8,5% DDV je vključen v ceno. Poslovni račun: 02010-0015830269,davčna številka: 18379222. Proteus sonancirajo: Ministrstvo za visoko šolstvo,znanost in tehnologijo, Ministrstvo za šolstvo in šport in Ministrstvo za okolje inprostor.

Naslovnica: Matevž Hribernik

PROTEUSod leta 1933

UVODNIK


6/48

54 PROTEUS2/68

NOVICE IZ SVETA NARAVE, ZNANOSTI IN TEHNIKEMIKROBNE ŽICE

Pili so nekaj mikrometrov dolgi proteinski izrastki bak-terij, s katerimi se pritrjajo na različne površine in slu-žijo med drugim naseljevanju gostiteljev in izmenjavigenov med bakterijami. PriGeobacter sulfurreducens ,

bakteriji iz vodnih sedimentov, pa so odkrili pile, pritr- jene na slabo topne železove okside. Za razliko od dru-gih bakterijskih pilov so električno prevodni in delujejokot nekakšne žičke, ki povezujejo bakterijske celice zželezovimi oksidi v okolici. Ti pri bakterijah opravlja- jo enako vlogo kot kisik pri človeku: so končni spreje-mnik elektronov pri pridobivanju energije. Zanimivo je, da lahko železove okside v sedimentu nadomestigratna elektroda, če jo povežemo z drugo, ki je v s ki-sikom bogati vodi nad sedimentom. Med elektrodama

tako teče električni tok, vendar pridobljene elektrike niveliko: 0,01 W/m2 elektrode. Kljub temu pa so prveposkusne biogorivne celice z bakterijoG. sulfurreducens že tu! (T. A.)

Vir: Nature (2005) 435, 1098.

PO SNOOPYJU ŠE SNUPPY

Klonirani ovci, miški, podgani, kravi, kozi, prašiču, zaj-cu, mački, konju in muli se je pridružil še pes. Korej-skim in ameriškim znanstvenikom je uspelo kloniratiafganistanskega hrta s prenosom jedra somatske celi-ce v jajčno. Donorsko celico so dobili z biopsijo kožeušesa, po prenosu jedra v jajčno celico pa so zarodekvnesli v zlato prinašalko, ki ga je donosila. Psiček, ki jezdrav in se počuti odlično, se imenuje Snuppy (po Seo-ul National University puppy). Znanstveniki upajo, da jim bo opisana metoda skupaj s poznavanjem celotnegapasjega genoma pomagala pri razumevanju genetskih

in okoljskih vplivov na biološke in vedenjske značilsti različnih pasem. (G. A.)

Vir: Nature (2005) 436, 641.

DNK MALO DRUGAČE

Vsi poznamo DNK kot nosilko dedne informacijeima pa tudi izjemne mehanske lastnosti, ki so jih prekratkim uporabili za spreminjanje encimske aktivnosti. Aktivnost nekaterih encimov se spremeni, če se

mesto, ki ni blizu aktivnega centra, veže kakšna drumolekula. Regulacija na daljavo, imenovana alosterna regulacija, je poznana že dalj časa in je eden od pmembnih mehanizmov regulacije encimske aktivnosAmeriški znanstveniki pa so na zanimiv način v encgvanilat kinaso vgradili alosterično stikalo. Encim spremenili tako, da so na dva konca pripeli kratek kšček DNK. Zaradi predrugačenja mehanskih lastnostdo katerih je prišlo, ko se je na DNK vezala druga komplementarna molekula DNK, se je encimska aktivnomočno spremenila. Takšni postopki so v biotehnologzelo zanimivi in bodo lahko v bodočnosti pripeljali razvoja t. i. »pametnih« zdravil, katerih aktivnost blahko poljubno spreminjali. (G. A.)

Vir: Physical Rerview Letters (2005) 95. 078102-1-4.

ODKRILI MOŽGANSKI CENTERZA KOCKANJE

Raziskovalci so z raziskavami, pri katerih so opicaomogočili, da so si z igro na srečo prislužile nagra

slika G. A.


7/48

2/68 PROTEUS 55

(koščki sadja), ugotovili, v katerem delu možgan se na-haja center, ki obdeluje podatke o tveganju. Opice somorale izbirati med dvema možnostma: »varno« in»tvegano«. Če so izbrale »varno«, so dobile vedno ena-ko nagrado. Če pa so se odločile za »tvegano« možnost,so dobile včasih manjšo in včasih večjo nagrado. V pov-prečju je bila nagrada pri »tveganem« izboru enakovelika kot pri »varnem« izboru. Opice so se največkratodločile za »tveganje«. Pri tem so jim raziskovalci me-rili možgansko aktivnost in ugotovili, da je aktivnost vdelu možgan (ki se strokovno imenuje cortex cingularisposterior) sorazmerna s tveganjem. (S. K.)

Vir: Pharmaceutical Business Review Online, 23. 8.2005.

VPREGLI SO RASTLINONajpogostejša vprežna žival je konj, malo manj pogo-sto tudi vol, krava, pes, pa tudi človek lahko vleče cizo.Raziskovalci s harvardske univerze pa so vpregli eno-celično zeleno algoChlamydomonas reinhardtii , ki sepremika s pomočjo dveh bičkov. Prvi problem je bil,kje dobiti primeren komat. Razvili so posebno snov, kise kemijsko veže na eni strani na algo in na drugi na»voz«, ki je bil v tem primeru 3 mikrometre velika po-

listirenska kroglica. Drug problem je bil, kako pognatiin usmerjati vpreženo rastlino. To dvoje so rešili s po-močjo svetlobe. Zelene alge se namreč gibljejo v smeriproti svetlobi, ki jo potrebujejo za fotosintezo. Zadnjiproblem je bil, kako tovor raztovoriti. Tudi tega so re-šili. Snov, ki je povezovala algo in »voz«, so razvili tako,da je razpadla ob blisku ultravijolične svetlobe. Še malostatistike: največja dosežena hitrost: 0,0007 km/uro.Največja prevožena razdalja: 20 cm. Na prvi pogledmalo, vendar je ta hitrost kar nekajkratna velikost alge

vsako sekundo. V človeškem merilu bi bila to hitrost30 km/uro in prevožena razdalja 10 km. (S. K.)

Vir: Proceedings of the National Academy of Sciences– PNAS, 23. 8. 2005.

KAKO PLACEBO ZMANJŠA BOLEČINO

Placebo je učinek, ki ga imajo lahko »zdravila« brezaktivnih učinkovin. Pogosto so učinki placeba lahkoenako dobri kot pri pravih zdravilih. Ta učinek zdrav-niki poznajo že dolgo časa, toda do sedaj nihče ni ve-del, kaj se v telesu ob tem pravzaprav dogaja. V zadnji

avgustovski številki revije Journal of Neuroscience je skupina raziskovalcev z Univerze Michigan objavrezultate raziskave, ki dokazuje, da je ob uporabi plceba sproščanje endornov, t. i. endogenih opiatov,telesu večje. Pri poskusu je sodelovalo 14 mladih prstovoljcev, ki so jim sprožili bolečino tako, da so jimčeljustne mišice vbrizgali raztopino soli. Hkrati so jv telo vbrizgali snov karfentanil, ki tekmuje za vezana mesta endornov. Snov so označili s kratkoživiradioaktivnim izotopom ogljika (C11) . Ti atomi soob razpadu oddali pozitrone, ki so se izničili ali anhilirali z elektroni. Pri tem so nastali pari fotonov ki so zapustili kraj dogodka pod kotom 180°. Zato jdetekcijski sistem lahko natančno določil, kje, kdaj inkakšni koncentraciji se v glavi prostovoljca nahaja snV delih, kjer je se je sprostilo več endornov, je bkarfentanila manj in obratno. Ugotovili so, da predhodno vbrizganje navideznega zdravila proti bolečina(placeba) povzroči značilno povečanje koncentracendornov v delih možganov, udeleženih pri zaznaviobdelavi informacije o bolečini. Raziskava pomeni pneposredni dokaz za nevroziološke in ne le psihičučinke placeba v telesu. (G. Z.)

Vir: http://www.med.umich.edu/opm/newspage/2005/ placebo.htm

NAŠA GALAKSIJA IMA PREČKO

Pri NasinemSpitzerjevem teleskopu so v infrardečisvetlobi natančno opazovali središče naše galaksijeprišli do ugotovitve, da Rimska cesta sploh ni tako pdobna sosednji Andromedi, kot smo bili do sedaj pre

pričani. Z določanjem položajev približno 30 milijonzvezd okoli središča so ugotovili, da ima naša galak


8/48

ja izrazito prečko, kar je znan pojav tudi pri mnogihdrugih znanih galaksijah. Prečka je dolga kar 27.000svetlobnih let in leži glede na položaj našega sončnegasistema pod kotom 45°. Da »imamo prečko«, so astro-nomi sumili že od osemdesetih let, vendar je sedanjerazkritje presunilo vse poznavalce in amaterje. Tako se-daj uvrščamo Rimsko cesto po klasikaciji galaksij, ki jo je uvedel Edwin Hubble in jo astronomi uporabljajoše danes, v tip galaksij SBb.Zanimivo je tudi, da imamo natančno razvrščenih natisoče galaksij, lastno galaksijo pa natančneje spozna-vamo šele sedaj. To je posledica medzvezdnega prahu,ki je za vidno svetlobo neprepusten in je proti sredi-šču galaksije čedalje bolj gost. »Izvor same prečke še nidodobra poznan, je pa prečka gotovo glavna sestavinagalaksije, ki je bila do sedaj skrita,« je med drugim dejalMichael Skrutskie, profesor astronomije na Virginij-ski univerzi. Celotna galaksija je sestavljena iz stotinemilijard zvezd, njen premer meri približno 100.000svetlobnih let (brez hipotetične temne snovi), v njenemsredišču pa se zelo verjetno nahaja supermasivna črnaluknja. (M. G.)Vir: NewScientist, 16. avgust 2005.

REŠEVANJE PISNEKULTURNE DEDIŠČINE

Povsod po svetu imajo knjižnice, muzeji in zbirke pi-sne kulturne dediščine enak problem. Železo-tanin-sko črnilo, ki ga vsebujejo mnogi dokumenti, namrečvsebuje železo, ki ima korozivne lastnosti. Z leti takoneprecenljivi pisni dokumenti in umetnine mojstrov,kot so da Vinci, Michelangelo in Rembrandt, po-stajajo vedno bolj ogroženi. Pred kratkim pa so, kotporoča Nature, znanstveniki povezani v Evropskemraziskovalnem projektu InkCor vendarle našli rešitevz razvojem prve učinkovite metode na nevodni osno-

vi. Z njo je mogoče ohraniti dokumente brez skrbi,da bi se črnilo razlilo, knjige nabreknile ali da bi seusnjene vezave uničile. Med ključnimi raziskovalnimi sodelavci nedavno končanega projekta InkCorso bili tudi trije slovenski: Narodna in univerzitetnaknjižnica v Ljubljani, Univerza v Ljubljani in Institu Jožef Stefan. Projekt InkCor je vodja projekta JanaKolar iz NUK-a predstavila na letni konferenci »Bri-tish Association for the Advancement of Science«, ki je potekala 5. septembra v Dublinu. Kaj pravzapravpovzroča propadanje dokumentov? Temno modrabarva, ki jo ima železo-taninsko črnilo, je posledicatvorbe kompleksa med železovimi ioni in galno ki-slino. In ravno ti dve sestavini sta krivi za hitro pro-padanje papirja. Znanstveniki iz projekta InkCor sopoleg tega na podlagi historičnih receptov in analizštevilnih črnil ugotovili, da stari dokumenti vsebujejo tudi številne druge kovine prehoda, ki imajo bi-stveno bolj uničujoč vpliv na papir kot železo. Novaspoznanja so jim omogočila razvoj metode, ki temeljna kombinaciji baze in antioksidantov, s katero lahkokonservatorji za desetkrat povečajo življenjsko doboogroženih dokumentov. Metodo, ki naj bi bila dosto-pna splošni javnosti v nekaj letih, so raziskovalci žeopisali v patentni prijavi. (A. M. Z.)Vir: http://www.nature.com/news/2005/050905/ full/050905-7.html

HIRSCHEV INDEKS

Manj kot mesec dni potem, ko je Jorge Hirsch s Kalfornijske univerze v San Diegu predlagal svoj indekki naj bi povzel v eni številki “vrednost, pomen in švpliv posameznega znanstvenika”, je SPIRES, zbirpodatkov specializirana za visokoenergijsko zikoizpis rezultatov iskanja kot prva že vključila indeksh.Medtem ko število člankov posameznega avtorja govri o tem, kako ploden je znanstvenik, pa govori števcitatov (to je kolikokrat druga znanstvena dela navaj jo določen članek) o vplivu posameznega dela. Števcitatov naj bi bil boljši kazalec kakovosti znanstvenikot samo število objav, vendar pa lahko število citatposameznega znanstvenika zelo naraste, tudi če je tasoavtor nekaj zelo citiranih člankov, medtem ko so njgova ostala dela nezanimiva. Na ta način lahko števcitatov “napihne” navidezni vpliv znanstvenika. To pmanjkljivost naj bi odpravil Hirschev indeks:h je tistonajvečje število člankov posameznega avtorja, kateštevilo citatov je večje ali enako številuh. Znanstvenik

NOVICE IZ SVETA NARAVE, ZNANOSTI IN TEHNIKE

56 PROTEUS2/68


9/48

z indeksomh=10 bo tako imel 10 člankov, od katerih je bil vsak citiran vsaj desetkrat. Najboljši znanstvenikinaj bi tako imeli najvišji Hirschev indeks.Med ziki je lestvica odličnežev naslednja: prvi je Ed-ward Witten, guru teorije strun z Instituta za napredneraziskave v Princetonu v ZDA, ki ima indeksh enak

110. Z drugimi besedami, Witten je objavil 110 član-kov, ki imajo vsak po vsaj 110 citatov. Nato si sledijo:Alan Heeger (107), eksperimentalni zik s področjapolprevodnikov in kovinskih polimerov na Kalifornij-ski univerzi v Santa Barbari; Marvin Cohen (94), teo-retični zik s področja trdne snovi na Kalifornijski uni-verzi v Berkeleyu; Arthur Gossard (94), raziskovalecnanostruktur s Kalifornijske univerze v Santa Barbari;Philip Anderson (91), teoretični zik s področja trdnesnovi na Univerzi Princeton; Steven Weinberg (88), te-

oretični zik s področja zike osnovnih delcev na Uni-versity Teksaški univerzi v Austinu; in Michael Fisher(88), matematični zik na Marylandski univerzi.Po Hirschu, ki ima indeksh enak 49, naj bi imel »uspe-šen znanstvenik« po 20 letih indeksh enak 20, »izje-men znanstvenik« naj bi imel po 20 letih indeksh enak40, »resnično edinstven znanstvenik » pa bi po 20 le-tih objav imel indeksh enak 60 ali več. Nadalje tudipredlaga, da naj bi za izrednega profesorja raziskovalecimel indeksh okoli 12, za rednega profesorja pa okoli18. Seveda so te meje odvisne tudi od raziskovalnegapodročja. Za okus sem tudi malo pobrskal po bazi ISOWeb of Science za slovenskimi znanstveniki. Z ne pre-več vestnim iskanjem sem kaj hitro odkril dve imeniz »izjemnim” indeksom, Robert Blinc, eksperimentalnizik s področja trdne snovi ima takoh=49, biokemikVito Turk pah=45, prav gotovo pa se tu seznam »izje-mnih« slovenskih znanstvenikov ne zaključi. (J. Z.)Vir: http://arxiv.org/abs/physics/0508025

DVOCEVNA PUŠKA PROTI BAKTERIJAM

Sepsa, ki je bila neposredni vzrok smrti papeža JanezaPavla II, je najpogostejši razlog za smrt na oddelkih zaintenzivno nego, ki samo v Evropi vsako leto terja pri-bližno 200.000 življenj. Zastrupitev krvi, kot rečemosepsi v vsakdanjem jeziku, nastane zaradi vdora bak-terij v telo. Danes se proti bakterijam borimo z upo-rabo antibiotikov, ki pa ne pomagajo, če se je okužbaže preveč razširila. Kljub temu da bakterije uničimo zantibiotiki, se namreč lahko sprosti sestavina bakterij-ske celične stene, imenovana endotoksin, ki povzroči

preplah v človeškem imunskem sistemu. Prav ta prtirani lastni odziv na sicer nedolžne molekule je tiski povzroči hude posledice sepse. Razvoj zdravila,bi po eni strani lahko uničilo bakterije in hkrati nevtraliziralo endotoksin, je zato v središču zanimanjstrokovnjakov. Nedavno je raziskovalcem Kemijskeinštituta v Ljubljani uspelo sintetizirati skupino novispojin, ki združujejo ti dve lastnosti. Upamo lahko, dbo ta uspeh prispeval k odkritju težko pričakovanegzdravila proti sepsi. (J. K.)Vir: Antimicrobial Agents and Chemotherapy. Jun2005.

PAPIR, KI SVETI

Večina nas pozna kresnice, katerih telesa brlijo v po-letnih nočeh. Svetloba je posledica kemijske reakcijepri kateri se energija sprosti v obliki svetlobe. Kemi-luminiscenca, kot imenujemo ta proces, je v naravi bistveno bolj pogosta, kot bi si mislili. Večina organskihspojin v našem, s kisikom bogatem ozračju namreč nobstojna in med oksidacijo številnih materialov, tudipapirja, pride do sevanja šibke svetlobe. Pojav so iz-

koristili raziskovalci pod vodstvom Ljubljanske Fa-kultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in izdelaliinstrument za merjenje njene intenzitete. Novi ana-litski instrument omogoča pridobivanje podatkov ovrsti in hitrosti razgradnih procesov in situ, pri tempa ne uničuje vzorcev. To pa so lastnosti, ki so še po-sebej pomembne pri študiju obstojnosti predmetovkulturne dediščine. (J. K.)Vir: http://papylum.uni-lj.si

Novice so pripravili: omaž Accetto, Gregor AnderluSamo Kreft, Gregor Zupančič, Jana Kolar, Jure ZupanAndreja Mošet Zupan in Marjan Grilj.

2/68 PROTEUS 57


10/48

STEČAJ PODJETJAATKINSNUTRITIONALS INC. Vse več ljudi se zaveda pomena zdravega

življenja oziroma zdravega prehranjeva-nja. Danes, ko se gruče nakupovalcev sprepolnimi vozički prerivajo skozi naku-povalna središča, to neizogibno pomenihujšanje. A sama ideja o hujšanju ni pov-sem novodobna iznajdba. Ena najstarejših omemb dietneganačina prehranjevanja sega v leto 1087, ko se je angleškikralj William zamislil nad dejstvom, da ga obilna postavaovira pri jezdenju. V želji, da bi shujšal, se je odločil za pravposebno dieto - pretiran vnos hrane je nadomestil s poveča-nim pitjem alkohola. Način, ki prav gotovo ne bi požel odo-bravanja pri sodobnih strokovnjakih za prehrano ... Kakor-koli, od teh anekdotičnih začetkov vede o prehranjevanjudalje je človeška iznajdljivost razvila na stotine, morda natisoče različnih shujševalnih metod. Od raznoraznih sadnih,vodnih, jabolčnih do kdo ve kakšnih še diet. Med najboljznane diete sodi tudi tako imenovana Atkinsonova dieta.Leta 1972 je sedaj že preminuli dr. Robert C. Atkins predsta-vil svoj pogled na prehrano v knjigi Revolucija v prehrani, ki je nemudoma postala prava prodajna uspešnica. K uspehu je prav gotovo pripomoglo dejstvo, da je Atkinsova dieta šlav korak s človeško željo po uživanju mesa. Prepovedovala jenamreč uživanje ogljikovih hidratov, medtem ko je visokoproteinski prehrani nasprotno prižgala zeleno luč. Na krilihuspeha je leta 1989 dr. Atkins osnoval podjetje Atkins Nu-tritionals Inc., ki se je ukvarjalo s prodajo proteinskih tablic,napitkov in bonbonov ter tudi ponujalo informacije o Atkin-sonovi dieti. A glej ga zlomka, podjetje dolguje kar 300 milijonov dolarjev ter je zato v začetku avgusta letos razglasilostečaj. In to kljub dietni modni muhi, ki ji jo je uspelo sprožitimed Američani. Če je bila pred desetletjem uvedba vsakeganovega prehrambenega izdelka pospremljena z reklamnimprepričevanjem o škodljivosti maščob, sedaj reklame zvestoprepričujejo o škodljivosti ogljikovih hidratov (tako ime-novana »low carb« zapoved). Torej ravno voda na Atkinsovmlin - od kod potem dolgovi? Morda pa se ljudje kljub vse-mu ne morejo odpovedati dobrotam italijanske kuhinje in s

tem večjim količinam testenin in kruha ...(A. M. Z.)

Vir: yahoo news, 1. avgust 2005.

DETEKTORDUHOVKako se znebiti vsiljivcev? Izumili so že nešteto naprav, ki

zaznavajo nepridiprave v hiši, sedaj pa smo končno le doča-kali še kraljico vseh alarmnih naprav. Namreč, kako pregnativsiljivca, ki nima telesa? Kako ugotoviti, da v hiši straši? Zvisokotehnološko rešitvijo tega perečega problema sodob-

ŠUND ZNANOST

LONDONSKI ŽIVALSKI VRT ORJELEDINOLe katera razstavljena živalska vrsta je do sedaj manjka-la prav v vsakem živalskem vrtu, kljub temu da bi si jo vsilahko brez problemov privoščili? Konji? Osli? Golobi? Mordavrabci? Ne, manjkajoča vrsta med razstavljenimi je: homosapiens! Končno je Londonski živalski vrt zadostil naši ra-dovednosti in na ogled postavil tudi to zapostavljeno vrstoživalskega kraljestva. Bojda naj bi bil izobraževalni namen

tovrstne razstaveta, da bi ponazori-li živalsko naravočloveka. Od 26. do29. avgusta so takoradovednežem raz-stavili osem ljudi,ki so jih po strogem

izboru določili med30 prostovoljci.Opazovalci naj bitako videli ljudi, kinaj bi jih obravna-vali kot živali, karbojda pomeni, da so

jih zabavali z igrami, glasbo in umetnostjo ... Edino, kar jesumljivo pri celotnem projektu, kjer naj bi pokazali človekav vsej svoji naravnosti, je, da med izbranci ni bilo nikakršnihsedemdesetletnih babic in dedkov. Naj od tu sklepamo, daso obiskovalci drli gledat le brhke dekline, zakrite zgolj sgovimi listi, in ne kulturno-umetniških ponazoritev pripa-dnosti človeštva živalskemu carstvu?(J. Z.)

Vir: BBC, avgust 2005.

SLADKOSNEDIROBOT Verjetno se marsikomu zdi služba poskusnega zajčka, kate-rega naloga je preizkušanje peciva, sanjska služba. Vendarpa še tako dober jedec ne more v korak s tempom, ki ga do-loča tako testiranje, trdi Liz Ashdown, direktorica podjetjaMcVitie's. Raziskovalci vodilnega proizvajalca piškotov vVeliki Britaniji so zato izdelali robota, ki bo kos zahtevnimpogojem testiranja v pekarski industriji. Gre namreč za testi-ranje, kateri piškoti se najbolj drobijo (pa naj se sliši še takoneverjetno). Predstavnica znamke McVitie's namreč trdi, dalahko na ta način ugotovijo, katera tehnika peke je boljša inali je piškot pečen do popolnosti. Kot pravijo pri podjetjuMcVitie's, je robot odličen preizkuševalec, saj mu nikoli nezmanjka apetita in ne potrebuje premora za dihanje. Res

odlično, a kaj se zgodi, če robot ugrizne roko, ki ga hrani?(A. M. Z.)

Vir: BBC, 8. marec 2005

58 PROTEUS2/68


11/48

nega vsakdana nas je osrečila japonska korporacija SolidAl-liance, ki se sicer ukvarja s prodajo in izdelavo računalniškihpomnilnikov. Po izdelavi pomnilnikov v obliki račk in sušijaso tako izdelali še detektor duhov. Gre za USB-ključ s spomi-nom od 128 do 500 MB. Da nas pri prenašanju podatkov nebi slučajno zmotil kak duhec, so pri SolidAlliance v ključ stla-čili še pravi pravcati alarm za duhove. Ta se pretanjeno odzi-

va na nenavadne elektromagnetne signale (no, saj vsi vemo,da če duhovi že ne sevajo bioenergije, potem pač sevajovsaj elektroma-gnetne valove),in sicer tako, dazapiska in utripaz rdečimi lučka-mi.Kot bonus imaDetektor duhovtudi senzor, kizaznava telesnotoploto in znojprstov, ko se na-prave dotakne-

mo, tako da lahko zazna tudi navzočnost ljudi (hm, kako pri-pravno). Podpredsednik japonske korporacije Yuichiro Saitopriporoča napravico za strašljive noči, ko sedimo sami obračunalniku in nas zanima, ali niso morda duhovi krivi za to,da nas nenadoma obliva hladen znoj. A pozor, podpredse-dnik tudi sporoča, da se detektor lahko sproži tja do enkratna uro tam, kjer so navzoči duhovi, vendar pa se lahko na

drugih mestih sploh ne odziva (ups, kako pa potem vemo,ali tale reč sploh deluje?). Saito noče izdati, kako detektordeluje, pravi le, da zaznava neviden pojav in je zaradi tegastrogo zaupna skrivnost ... A ne mislite, da je Detektor du-hov namenjen igračkanju. Saito namreč opozarja: »Detektorduhov ni igrača, temveč je to merilna naprava.« Za tiste, ki

ste se nad to merilno napravo navdušili, pa še podatek, daDetektor duhov s 512 MB spomina na Japonskem stane pri-bližno 200 dolarjev, torej le bore dvakrat več kot navadenUSB-ključ. Ni pa Saito odgovoril na najpomembnejše vpra-šanje, namreč ali Detektor loči med zli in dobrimi duhovi?Če ne razloči, bo prav žalostno prijazni duhec Kasper spetosamljen, Detektorju duhov navkljub.

(A. M. Z.)

Vir: USA Today, 2. april 2005.

NOBELOVEC VZAPORU?John Robert Schrieffer oziromačrka S v BCS-teoriji superpre-vodnosti (prva mikroskopskateorija superprevodnosti), zakatero si je leta 1972 razdelilNobelovo nagrado za ziko, sebo, kot kaže, znašel v zaporu.Schrieffer ima namreč celo zgo-dovino hitrostnih prekrškov,njegova pretirano športnavožnja pa se je 24. septembralani končala tragično. Štiriinse-demdesetletniku so pred temže odvzeli vozniško dovoljenje,

a je v svojem novem športnemmercedesu vseeno divjal poavtocesti 101 od San Franciscaproti Santa Barbari in se zaletelv Toyotin kombi z osmimi potniki. Dva potnika sta za posle-dicami nesreče umrla (čeprav za enega od njiju na sodiščuniso uspeli dokazati, da je res umrl za posledicami nesreče).Še toliko bolj presenetljivo ob vsem tem je, da se je Schriefferna začetku sprenevedal, da je pravzaprav on žrtev prometnenesreče, saj naj bi ga v vožnji oviral tovornjak s priklopni-kom. Na koncu je le priznal, da si je tovornjak gladko izmi-slil. Sedaj pričakujejo v sodnem procesu le še izrek sodbe 7.novembra in odločitev, ali bo zaporno kazen odslužil v boljudobnem okrajnem ali v strožjem državnem zaporu. Sodečpo besedah sodnika Hermana, ki vodi postopek, bo verjetnoobveljalo slednje: »Menim, da morate okusiti državni zapor.Tragedija tega primera je, da ste bistra oseba, ki je veliko pri-spevala družbi ... Uganka je torej, zakaj ste se odločili vozitivisoko zmogljiv avto z veliko hitrostjo na javni avtocesti.«(J. Z.) Vir: Santa Maria Times, avgust 2005.

Koordinatorka rubrike: Andreja Mošet Zupan

ŠUND ZNANOST

Proteus razkriva! Pišemoo najneverjetnejših“znanstvenih” rezultatih,medijskih kvaziznanstvenihneslanostih ali pa čistonavadnih spodrsljajih. Če stesami zasledili kakšen ocvirek,ki bi si zaslužil ovekovečenje vnašem šund arhivu, se seveda priporočamo.Pišite nam na [email protected]!

ŠUND ZNANOST

2/68 PROTEUS 59


12/48

INTERNET

• 8 168 684 336 - število strani v bazi iskalnikaGoogle (avgust 2005).• 480 000 - ocena števila dnevnih uporabnikovinterneta v Sloveniji (maj 2005).• 1994 - leto postavitve prvega komercialnega

mrežnega strežnika.• 100 - odstotek velikih podjetij v Sloveniji, kiuporabljajo internet (2004).• 89 - odstotek podjetij v EU, ki uporabljajo inter-net (2004).• 47 - odstotek posameznikov v EU, ki uporabljajointernet (2004).• 10 - odstotek gospodinjstev v Sloveniji s široko-pasovno povezavo (2004).• 3 - število ur, ki ga povprečni uporabnik interneta

v ZDA dnevno prebije na spletu (junij 2004).

Viri:Morag Ottens, Internet usage by individuals and en-terprises 2004, Statistics in focus, 18/2005, http://epp.eurostat.cec.eu.inthttp://www.stanford.edu/group/siqss/SIQSS_

ime_Study_04.pdf http://www.ris.org/

Pripravil: Jure Zupan

Kmalu po nenadni smrti svojega moža je Marie Curie dobila in spre- jela ponudbo, da na Univerzi Sorbonne v Parizu prevzame Pierrovomesto kot profesorica zike. Ko je prvi dan vstopila v razred, jo jenamesto učilnice polne študentov, pričakal avditorij poln politikov,zvezdnikov in profesorjev iz Sorbonne. Manjkal ni niti stenograf, kinaj bi zapisal zgodovinske besede Marie ob otvoritvi. Po koncu buč-

nih ovacij, ki so spremljale njen prihod, je Curiejeva brez formalnostiin velikih uvodnih besed, gladko začela s predavanjem. Prav tam, kjerga je pred nekaj meseci končal njen preminuli mož Pierre.Marie Curie (1867-1934) je na Poljskem rojena kemičarka, dva-kratna prejemnica Nobelove nagrade, ki je zaslovela z raziskavamiradioaktivnosti in odkritjem radija in polonija.Vir: American Institute of Physics Handbook Pripravila: Andreja Mošet Zupan

Zakaj električna jegulja ne ubijesama sebe?Bralcem se najlepše zahvaljujemo za prispele odgovore na vprašanje »Zakaj je nočno nebo črno?«Nad številom in kakovostjo smo bili v uredništvuprijetno presenečeni. Težava je le, da moramo od-dati revijo v tisk že sredi meseca, vseeno pa bi raddali možnost vsem, ki želijo na nagradno vpra-

šanje odgovoriti. Zato smo v uredništvu skleniliodgovore objavljati z dvomesečno zakasnitvijoNajboljši odgovor ali odgovore na prvo vprašanjebomo zato objavili šele v novembrski številki.

Medtem pa vam zastavljamo naslednje vprašanjeZakaj električna jegulja ne ubije sama sebe?

Odgovore pošljite na [email protected]

Koordinator rubrike: Gregor Zupančič.

SVET V ŠTEVILKAH

DR. PROTEUS SPRAŠUJE

IZ ŽIVLJENJA VELIKIH ZNANSTVENIKOV IN ZNANSTVENIC

60 PROTEUS2/68


13/48

POGLED SKOZI SPLETNO OKNO

ki lahko doseže težo več kot 650 kg. Ob podatkih ogroženosti ni presenetljivo dejstvo, da je prav veki tun najbolj cenjena sestavina sušija, velik primerte ribe pa je na tokijski tržnici dosegel rekordno cen100.000 ameriških dolarjev. Veliko povpraševanje ptemno rdeči tunini na Japonskem je pripeljalo do hudega opustošenja tunje populacije po celem svetu: knadski znanstveniki z univerze Dalhousie so leta 200ocenili, da so se zaloge atlantskega tuna v zadnjih letih zmanjšale za več kot 80 % [3]. Še bolj zaskrbl joč pa je podatek, da kljub mednarodnim ukrepom zzaščito tuna v Atlantiku, ki so bili sprejeti že leta 198število teh rib še vedno upada.

Kaj teži tuneK upadanju svetovne populacije tuna poleg okusnsti tunine pripomorejo tudi življenjske navade tuno

Veliki tun in njegovi manjši sorodniki (npr. beli tun rumenoplavuti tun, ki ju najlažje srečamo, če si odpmo tunino konzervo), so vsi toplokrvne živali, kar pri ribah redko. Njihova topla kri in dober srčnožilnsistem jim omogočajo potovanja čez velike daljaveživljenje v vodah zelo različnih temperatur, od troskih do subarktičnih morij. Take selitve pa otežujejznanstvene raziskave življenjskih navad teh rib, ki pogoj za njihovo učinkovito zaščito. Večina podatkovgibanju populacije in življenjskih navadah atlantskevelikega tuna na primer temelji na nezanesljivih pročilih o ulovu v posameznih državah, šele v zadnletih so bile objavljene tudi boljše raziskave, v kateso znanstveniki uporabljali satelitske sledilce in gnetske analize. Ameriški znanstveniki so tako 8 lzasledovali gibanje 770 atlantskih tunov, opremljenz elektronskimi oddajniki [4]. Raziskava je pokazada se populaciji vzhodnega in zahodnega atlantsketuna sicer precej zvesto vračata vsaka na svoje drstiobmočje, v Sredozemsko morje oziroma v Mehiški zliv, pri iskanju hrane pa obe populaciji obiskujeta skpna lovišča v Severnem morju. Za učinkovito zaščiatlantskega tuna je torej potrebno dobro sodelovan

SUŠI PO KALIFORNIJSKOO ogroženosti rib in posledicah za ribojed

Alenka Čopič Prejšnji petek me jepo telefonu klicalaprijateljica Nika innajin pogovor je slu-čajno nanesel na ja-ponsko hrano. Obesva skoraj v en glas

zavzdihnili, kako res že dolgo nisva jedli sušija. Suši– mali, nadvse mično postreženi riževi zvitki z izbra-nimi surovimi ribami – je v Kaliforniji zelo priljubljenin bolj ali manj pristne japonske restavracije, ki nudijosuši, srečaš tako rekoč na vsakem koraku. Z Niko svasklenili, da morava iti še ta mesec preizkusit znano re-stavracijo Kirala tu v Berkeleyu. A v moja gurmanskasanjarjenja o sušiju se je kmalu prikradla ena mala skrb:kako se bom vendar odločila, kaj naročiti? Ne samo, daimam vedno težave s prebogatimi meniji; glasni kali-fornijski ekologi so me uspeli prepričati, da pri izbiririb obstajajo merila, ki so pomembnejša od tega, kaj binajbolj prijalo mojemu želodčku. V članku bom na pri-meru nekaj rib opisala svoje pomisleke.Ljubitelji sušija v Kaliforniji seveda še zdaleč nismoedini ljubitelji morske hrane. Danes predstavljajo ribeglavni vir beljakovin za milijardo ljudi. Največji ribjipožeruhi na svetu so Japonci, ki na osebo letno poje-do dobrih 65 kg rib, skoraj desetkrat več, kot poje ribpovprečni Slovenec (podatki so za obdobje 1997-99).

Slovenci ne prehrambeno ne ekonomsko nismo zeloodvisni od rib, saj v naši prehrani beljakovine, prido-bljene iz rib, predstavljajo le 3 % živalskih beljakovin, zribištvom pa se je leta 1999 preživljalo vsega 231 prebi-valcev Slovenije. Medtem je na sosednjem Hrvaškemregistriranih več kot 65.000 ribičev [1].Dolgo smo živeli v prepričanju, da so reke in oceani, kiprekrivajo devet desetin zemeljskega površja, neizčrpnivir vseh vrst rib, vendar se je samo v drugi polovici 20.stoletja svetovna poraba rib povišala za petkrat, v oce-anih pa se že nekaj časa čutijo posledice [2]. Najboljogrožene so velike ribe na vrhu prehrambene verige,kakršen je na primer atlantski tun (Tunnus thynnus ),

2/68 PROTEUS 61

VARSTVO NARAVE


14/48

med številnimi državami na obeh straneh oceana, viso-ka cena sveže tunine pa bo vedno mamila ribiške ladjek izmikanju mednarodnemu nadzoru. Urejanje ulovase zdi še posebej neučinkovito v Sredozemskem morju,kjer je ulovljenega kar 58 % svetovnega letnega ulovaatlantskega tuna (pomembno lovišče je tudi Jadranskomorje). Precej visok je v Sredozemlju verjetno tudi ulovmladih tunov pod najnižjo dovoljeno velikostjo, kar šeposebej slabi populacijo [5].Tun in drugi veliki morski plenilci so na pretiran ri-bolov občutljivi tudi posredno, in sicer zaradi člove-škega iztrebljanja manjših morskih živali, s katerimi sete velike mesojede ribe prehranjujejo. Pri tem še zlastizbode podatek, kako velik delež morskih živali, ki bilahko bile slastna hrana za tune, je ulovljenih nehote,kot prilov, in nato zavrženih. Komercialne ribiške ladjenamreč v želji za čim večjim ulovom in zaslužkom po-gosto uporabljajo povsem neselektivne ribiške metode,na primer različne mreže, v katere se pač ujame vse, kar

se znajde na poti in kar ne uide skozi luknje. Žalostnirekorder v tej kategoriji je lov na kozice (angl. 'shrimp')z vlečnimi mrežami. Večina divjih kozic, ki se jih dobina svetovnih trgih, izvira iz tropskih krajev, kjer lov zvlečnimi mrežami ni reguliran, na 1 kilogram kozicpa je prilovljenih 3 do 15 kilogramov drugih morskihživali, ki so nato zavržene. Med prilovom se pogostonajdejo tudi ogrožene morske želve. V ZDA je lov na

kozice urejen z zakonom, zato je delež prilova manši. Morju najbolj prijazna alternativa je lovljenje kos pastmi, pri čemer pa je seveda tak lov dražji in ulmanjši, kar se bo poznalo pri ceni v trgovini [5].

Iz morij v reke

Tun je torej riba, ki živi na odprtem morju in v iskanhrane prepotuje širne oceane. Tak življenjski slog mutekmi s človekom daje prednost pred priobalnimi ribmi, saj je dosti manj občutljiv na človekovo spreminnje okolja. Kot nasprotni primer v tem pogledu pa blahko vzeli anadromne ribe – ribe, ki del svojega živnja preživijo v morju, drstijo pa se v sladki vodi. Ustjspodnji toki rek, po katerih morajo take ribe plavati, pogosto močno onesnaženi, saj se tam zbirajo vse indstrijske, kmetijske in kanalizacijske odplake, poleg tepa selitev rib po rekah navzgor pogosto ovirajo jezovRibojedcem najbolj znana anadromna riba je verjetnlosos. Losos prebiva v severnih rekah in oceanih, tak

Paciku kot v Atlantiku. Rožna-to lososovo meso je po svetu zelopriljubljeno; pečeno, dimljeno alisurovo – na primer v sušiju. Pri-ljubljena vrsta sušija v Kaliforniji je tako imenovani kalifornijski

zavitek, v katerem so v morskoalgo in riž zaviti koščki lososa inavokada; nadvse slastna kombi-nacija!Lososovo meso z lahkoto naj-demo na tržnici in v trgovini, patudi cena navadno ni previsoka,iz česar bi lahko sklepali, da soseverna morja polna teh rib.Vendar žal ni tako. Populacijadivjega lososa v severnem Atlan-tiku in rekah, ki se izlivajo vanj zevropske in severnoameriške ce-line, se je po ocenah znanstveni-kov v drugi polovici 20. stoletja

zmanjšala za približno trikrat in še vedno upada [6V ZDA je bil atlantski losos (Salmo salar ) leta 2000razglašen za ogroženo vrsto in medtem ko so ga biše konec 19. stoletja polne vse reke Nove Anglije, je zdaj najti samo še v sedmih rekah v najbolj seveatlantski zvezni državi Maine [2]. Bolje se godi le pciškemu lososu na severozahodu ZDA, predvsem nAljaski [5]. V Evropi in Severni Ameriki zdaj poteka

Kanadski znanstveniki z univerze Dalhousie so leta 2003 ocenili,da so se zaloge atlantskega tuna v zadnjih 40 letih zmanjšale za večkot 80 %.Leta 1995 je v morju na jugu Avstralije v bližini tunje farme

izbruhnila epidemija herpesa. Virus se je širil s hitrostjo 30 kmna dan in puščal za seboj morje mrtvih rib. Po ocenah avstralskihznanstvenikov je poginilo 75 % tamkajšnje populacije sardel, to pa je potem povzročilo množično izstradanje morskih ptic.Ribiči jate tunov zajamejo v veliko krožno mrežo, ki jo nato počasiodvlečejo do primernega mesta na odprtem morju in tam zasidrajo.Zajete tune nato v takih stajah več mesecev hranijo z ribjo hrano, predvsem sardelami, da se odebelijo za približno 25 % in so zreli za prodajo, predvsem na nenasitni japonski trg.Urejanje ulova se zdi še posebej neučinkovito v Sredozemskem morju, kjer je ulovljenega kar 58 % svetovnega letnega ulova atlantskega tuna (pomembno lovišče je tudi Jadransko morje).

62 PROTEUS2/68


15/48

intenzivne raziskave, da bi ugotovili, kaj je pripeljalo dotako zaskrbljujočega stanja divjega lososa, in našli čimbolj učinkovite ukrepe za rešitev teh rib.Mladi lososi preživijo prvih nekaj let svojega življenja vreki ali jezeru, kjer so se izlegli, nato pa se odpravijo poreki navzdol proti morju. V morju se bodo v naslednjih

4 do 6 letih dobro okrepili in odebelili, temu brezskrb-nemu delu njihovega življenja (če štejemo življenje vmrzli morjih Grenlandije, kjer se najraje zadržujejoatlantski lososi, za brezskrbno) pa sledi dolga pot nazaj

v njihov rojstni kraj, kjer se bodo drstili. Pot po rekinavzgor, ki je pri severnoameriških lososih lahko dolgado 1500 kilometrov [2], opravijo lososi samo enkrat vživljenju, saj po drstenju navadno poginejo. Lososi sevedno vračajo v isto reko, kjer so se izlegli, in med stale-ži lososov iz različnih rek prihaja do presenetljivo malomešanja. Staleži iz različnih rek se zato med seboj ge-netsko razlikujejo. Za ohranjanje genetske raznolikostilososa, ki je nujna za njegovo dolgoročno preživetje, jetorej pomembno zaščititi losose v vseh rekah, ne samov izbranih [6].Prav neverjetno je, kako si lahko mladi lososi tako do-bro zapomnijo, v katero reko se bodo morali nekočvrniti. Trik, ki so ga »iznašli« v ta namen, je, da protimorju plavajo ritensko in tako vidijo svojo okolico na-tančno táko, kakršna jih bo pričakala, ko se bodo vra-čali. Plavanje vzvratno pa seveda nikakor ni preprosto,zato se lososi najraje kar prepustijo rečnemu toku inaktivno plavajo čim manj. Pri tem so žal velika oviračloveški jezovi, saj se reka nad njimi močno upočasni,zato mladiči na poti do morja porabijo veliko več ener-gije za plavanje, s tem pa je njihovo preživetje velikonižje. Problematični so tudi jezovi sami. Padanje čez

njih je za losose pogosto usodno; vendar se da z dobroregulacijo rečnega pretoka in izgradnjo ribam prijaznihstranskih ramp možnosti za preživetje mladih lososov

na njihovi poti čez jez močno izboljšati. Pri vračanspolno zrelih lososov v smeri proti rečnemu toku člveški jezovi predstavljajo manjši problem, saj so losvajeni vzpenjanja po slapovih in se dobro znajdejo stopničkah, ki so zgrajene za njih in za druge ribe [2Poleg jezov so za losose škodljive tudi različne vr

onesnaženja, lesna industrija s splavarjenjem lesa rekah navzdol, neavtohtone ribe, ki so jih ljudje v renaselili za ribolov, in seveda pretiran ribolov. V Atlanku je bil lov na divje losose močno omejen z medna

dno konvencijo leta 1982.

»Salmo domesticus «

Če je stanje atlantskega lososa tako kritično in lov naskoraj povsem prepovedan, od kod potem izvira lossovo meso, s katerim so bogato založene police v natrgovinah? Odgovor je preprost: velik del lososovemesa, ki ga ljudje pojemo v 21. stoletju, je vzgojenv ribogojnicah. Gojenje atlantskega lososa, ki se je čelo konec 60-ih let na Norveškem, se je pokazalo tako uspešno, da je bilo leta 2000 vzgojenih že od 1do 170 milijonov odraslih lososov, to pa je po ocenznanstvenikov več kot 94 % vseh atlantskih lososo

Daleč največji svetovni pridelovalki lososa sta danNorveška in Čile, sledita pa jima Škotska in Kanad[5].Gojenje lososa se začne v kopenskih valilnicah los jih jajčec, iz katerih se zgodaj spomladi izležejo mlribe. Do jeseni mladi lososi odraščajo v sladkovodnribogojnicah, nato pa so prestavljeni v morske kletkV morju losose gojijo eno do dve leti, dokler ribe dosežejo odrasle velikosti in so zrele za prodajo.

Za ljubitelje kalifornijskih zavitkov in drugih lososjdobrot je gojenje lososa seveda odlična iznajdba, žalso z ekološkega stališča gojilnice lososa zelo problem

VARSTVO NARAVE

2/68 PROTEUS 63


16/48

tične. Losos je požrešna in izključno mesojeda riba terpotrebuje hrano, zelo bogato z beljakovinami. Glavni jedi na jedilniku gojenega lososa sta tako ribja moka inribje olje, pripravljeni iz divjih morskih rib, tako da ra-stoča proizvodnja gojenega lososa pomeni velik pritiskna druge morske ribe in s stališča celotne svetovne ribjepopulacije ni smotrna. Hkrati pomenijo gojilnice loso-sov precejšno obremenitev za okolje tudi zato, ker lah-

ko odpadki (ribji iztrebki,pesticidi, antibiotiki) iznatrpanih morskih kletkzastrupljajo avtohtonomorsko oro v okolici gojilnic. Tretji problem pa je škodljiv vpliv gojenegalososa na že tako zdeset-

kano populacijo divjega atlantskega lososa.Izvorno je sicer gojeni losos enak divjemu atlantskemulososu, vendar se je skozi več desetletij skrbne selek-cije gojeni losos genetsko tako oddaljil od divjega, dadanes nekateri strokovnjaki predlagajo, da bi lahko gojenega lososa oklicali za novo vrsto,Salmo domesticus[6]. Gojeni losos hitreje raste, prej spolno dozori in jedebelejši od divjega lososa, je bolj odporen proti bole-znim, ima pa šibkejši spolni nagon, počasnejši odziv naplenilce in je na splošno slabše prilagojen na življenjev divjini. Poleg tega je genetska raznolikost med pred-stavniki gojenega lososa mnogo nižja kot med divjimiatlantskimi lososi. Vse to sicer ne bi bil problem, čebi bili obe skupini atlantskega lososa med seboj strogoločeni, vendar so pobegi lososov iz gojilnic žal zelo po-gosti. Taki ubežniki so neposredni tekmeci divjih rib zahrano in življenjski prostor, saj so veliko številnejši. Po-leg tega lahko prenašajo različne bolezni, proti katerimso divji lososi dosti manj odporni. Zelo zaskrbljujočepa je tudi genetsko mešanje obeh populacij, s katerimse izgubljajo genetske prilagoditve divjega lososa nanjegovo naravno okolje, kar slabša preživetje celotnepopulacije, zaradi majhne genetske variabilnosti medgojenimi lososi pa lahko tako mešanje vodi tudi do ko-pičenja genetskih okvar. Kljub vsem tem pomislekompa je gojenje lososa danes tako velik in donosen posel,da lahko le resen pritisk potrošnikov in stroga zakono-daja pripeljeta do izboljšanja gojitvenih postopkov.

Je gojenje rib na splošno slabo?Za ljubitelje rib (v morju in v sušiju), še zlasti za tiste zbolj plitvimi žepi, ki si le s težkim srcem privoščimo od

gojenega lososa veliko dražji le divjega lososa z Aske, so podatki o gojenem lososu zelo slaba novica. našo srečo pa je poznanih mnogo ribjih vrst, ki so gojenje mnogo primernejše od lososa. Za okolju prijzne veljajo v ZDA gojilnice sladkovodnih rastlinojedrib, kot sta som in med ribojedci vse bolj priljubljetilapija, ki izvira iz severne Afrike. Tilapija se je iz verne Afrike že prebila na kalifornijske menije sušiin sicer kot 'bela riba'. Tudi dobra stara postrv se uvršmed zelene ribe; postrv je sicer mesojeda, vendar dobshaja tudi na pretežno vegetarijanski dieti z zmanjšnim deležem ribje moke, tako da gojenje postrvi npomeni prehudega pritiska na druge ribe. Vsaj v ZDAso gojilnice postrvi dobro nadzorovane in ne onesnžujejo okolja. Od morskih rib predstavlja ekološkosveščeno izbiro gojeni brancin, ki je navadno vzgo

v akvarijih na kopnem in torej ne ogroža drugih vodnorganizmov. V morju pa je priporočljivo na primer g jenje raznih školjk [5]. Gojilnice klapavic imamo tuv slovenskem morju; pri teh je vprašljiva le čistost nmorske vode.Danes po svetu veliko gojijo tudi velikega tuna. Pri tegre v bistvu za nekakšen hibrid med ribolovom in gonjem: ribiči jate tunov zajamejo v veliko krožno mreki jo nato počasi odvlečejo do primernega mesta na oprtem morju in tam zasidrajo. Zajete tune nato v takih stajah več mesecev hranijo z ribjo hrano, predvsesardelami, da se odebelijo za približno 25 % in so zrza prodajo, predvsem na nenasitni japonski trg. Visokcena tunjega mesa seveda hitro pojasni, zakaj se tafarme tunine po svetu naglo širijo. Gojenje tunine pteka tudi v sredozemskih državah, tudi na HrvaškemVendar proti temu načinu pridelave tunine obstajajoštevilni pomisleki, podobni tistim glede gojenega lossa. Tako kot lososje kletke so tudi tunje staje, v kater je koncentracija rib ogromna, v neposrednem stikuokoljem, torej lahko pride do zastrupljanja oceana z bjimi iztrebki. Poleg tega imajo zajeti tuni strašen aptit. Ob nezadostni regulaciji in pomanjkanju nadzornad ribiškimi ladjami, ki lovijo hrano za tune, lahkribiči zato povsem izčrpajo populacije sardel in drugrib v okoliškem morju [5].Tretji problem tunjih farm pa je spet širjenje boleznLeta 1995 je v morju na jugu Avstralije v bližini tunfarme izbruhnila epidemija herpesa. Virus se je širil

hitrostjo 30 km na dan in puščal za seboj morje mrtvrib. Po ocenah avstralskih znanstvenikov je poginilo % tamkajšnje populacije sardel, to pa je potem povz

64 PROTEUS2/68

vir: photolib.noaa.gov


17/48

čilo množično izstradanje morskih ptic. Natančnegaizvora virusa niso nikoli ugotovili, vendar pa se zdijonajbolj verjetni krivci zmrznjene sardele, s katerimi soribiči hranili tune. Te sardele so bile uvožene iz Kalifor-nije, tako da so, če se bile zares okužene, prinesle v Av-stralijo povsem tuj virus, proti kateremu avstralske ribeniso bile odporne [7]. Glede tega so zaskrbljeni tudiznanstveniki in ekologi iz sredozemskih držav, saj tuditam za hranjenje tunov ribiči uporabljajo ribjo hrano zrazličnih koncev sveta.

Fuzija svetovnih dobrot: suši z dodatkomkaviarjaNazadnje naj omenim še eno priljubljeno vrsto sušija:suši z ribjimi ikrami. Še bolj kot v sušiju so ikre medgurmani po svetu znane kot kaviar. Za pravi kaviarveljajo samo ikre jesetrov iz območij Kaspijskega inČrnega morja, najbolj cenjen med vsemi pa je kaviarvelikega jesetra (Huso huso , imenovan tudi beluga).Leta 1908 ulovljena samica rekordne velikosti, ki je vsvojem trebuhu nosila več kot 400 kg iker, bi danes natrgu dosegla vrtoglavo ceno 1,6 milijona dolarjev [8].Vendar takih primerkov jesetra v divjini žal že dolgone srečamo več, saj so te ogromne starodavne ribe napragu izumrtja. Zaščita jesetrov v politično nestabilnihobkaspijskih deželah je slaba, onesnaženost okolja jetam zelo visoka, jesetri, ki so tako kot lososi anadromne

ribe, pa so na človeške posege v okolje zelo občutljivi (vnasprotju z lososi na primer ne znajo uporabljati sto-pničk okrog jezov). Poleg tega so jesetri zelo dolgoživi,saj dočakajo lahko več kot 100 let, vendar temu primer-no pozno spolno dozorijo, šele pri približno 20 letih,zato se populacije jesetrov le zelo počasi obnavlja. Nasrečo ljubiteljev kaviarja pa predvsem v Severni Ameri-ki poteka zelo uspešno gojenje jesetra, ki je okolju pri-

jazno, cena tega gojenega kaviarja pa je veliko nižjaPri izboru rib v trgovini ali restavraciji moram torupoštevati več meril. Na prvem mestu seveda vrsto ribpa tudi njeno geografsko poreklo; velikemu tunu, nprimer, se lahko kar odpovem, saj je ogrožen po vsesvetu, lososa pa si lahko privoščim paciškega, sam

atlantskega ne. Dobro bi bilo tudi vedeti, na kakšen nčin je bila določena riba ulovljena, saj so nekateri načribolova zelo obremenjujoči za okolje. Gojene ribe nnujno bolj ekološke kot divje, saj gojenje nekaterih rna primer lososa, povzroča več škode kot koristi.Od vseh informacij in pomislekov me na tej točki m jih ribjih raziskav že močno boli glava, na srečo pa smedtem na svetovnem spletu odkrila svoje zatočišče,katerega izvira tudi velik del informacij v tem člankMorska raziskovalna postaja z akvarijem v malem klifornijskem mestu Monterey ima nadvse lepo urejendomačo stran, ki poleg številnih informacij za obiskvalce akvarija vsebuje tudi zelo pregleden in izčrpvodič po morski in sladkovodni hrani (http://wwwmbayaq.org/cr/seafoodwatch.asp). Na tej strani so nkratko zbrane informacije in priporočila za vsako opomembnejših rib na svetovnem trgu, bolj zvedave napotijo na daljša poročila o stanju posameznih vrski so jih pred kratkim opravili raziskovalci iz Montreya. Oborožena s svojim novo pridobljenim znanjese zdaj končno odločim poklicati Niko, da sem priprvljena na najin suši, ki bo prijazen tako za želodec kza okolje.

Viri:1. World Resources Institute, Earthtrends Data ableshttp://earthtrends.wri.org/datatables2. Scientic American Frontiers, program #1306 Deep Crisishttp://www.pbs.org/saf/1306/resources/transcript.htm3. Myers, R. A., in Worm, B., 2003: Nature 423, 280 – 283.

4. Block, B. A., et al. 2005: Nature 434, 1121.5. Monterey Bay Aquariumhttp://www.mbayaq.org/cr/seafoodwatch.asp6. Gross, M. R., 1998: Can. J. Fish. Aquat. Sci. 55, 131 –144.7. Dalton, R. 2004: Nature 431, 502 – 504.8. Speer, L., et al. 2000: www.caviaremptor.org/roe_to_ruin PDF

2/68 PROTEUS 65

Alenka Čopič je doma v Ljubljani. Leta 2000 jena Univerzi v Ljubljani magistrirala iz biokemije

renutno živi v Kaliforniji, kjer na Kalifornijskiuniverzi v Berkeleyu končuje doktorat iz celičnbiologije.

Upadanje biomase v morju na južni strani Nove Funlandije

Vir: Ransom Myers, http://as01.ucis.dal.ca/ramweb/media/depletion/Ocena biomase na podlagi ribiških ulovov.

VARSTVO NARAVE


18/48

Kvantna teorija, ki opisuje svet majhnih delcev, je goto-vo najbolj nenavadna zikalna teorija. Njene napovediso preprosto skregane z zdravo pametjo. V zadnjih nekajletih je postalo jasno, da lahko to nenavadnost izkoristimoin počnemo stvari, ki so bile do nedavnega nepredstavljive.Snov lahko teleportiramo ali pa izvajamo kvantno raču-nanje.

Velikim zikalnim odkritjem so ponavadi sledila ob-dobja njihove uporabe. V 19. stoletju so spoznanja izklasične mehanike in termodinamike pripeljala do od-kritja parnega stroja in motorja z notranjim izgoreva-njem. Ob koncu 19. stoletja so odkrili teorijo elektro-magnetizma, ki je v 20. stoletju pripeljala do množičneuporabe vseh mogočih reči, ki za delovanje potrebujejoelektrični tok. Kvantno teorijo so odkrili pred skorajsto leti. Kljub temu pa kvantnih pojavov do sedaj še ni-smo uspeli izkoristiti. Industrija polprevodnikov, ki jebrez dvoma izredno pomembna, temelji na tranzistorjih, za razumevanje katerih je potrebna kvantna teorija.Vendar pa pri njihovem delovanju ne gre za koheren-tne kvantne pojave posameznih kvantnih delcev, kot stanpr. interferenca ali prepletenost, temveč za neurejenogibanje množice elektronov. Nadzorovani poskusi s po-sameznimi kvantnimi sistemi so postali mogoči šele v70. letih, ko je raziskovalcem v t.i. atomski pasti uspeloujeti en samcat atom. V zadnjih nekaj letih pa so mo-goči še veliko bolj spektakularni poskusi. Kvantna teo-rija napoveduje, da lahko en delec potuje po več potehhkrati. Možno je tudi zelo hitro računanje s kvantnimidelci ali pa teleportacija snovi, torej prenos na daljavo.Vsi ti pojavi se zdijo običajnemu človeku nemogoči alipa vsaj nenavadni, tako da se upravičeno vprašamo,kako je to mogoče? Eden izmed najbolj znanih kritikov je bil Albert Einstein, ki se nikakor ni mogel sprijazni-ti z napovedmi kvantne teorije. Na žalost v 30. letih,ko so potekale te razprave, s poskusi še ni bilo mogo-če preveriti, kdo ima prav in kdo ne. No, danes je tomogoče in prav pri vseh poskusih se je kvantna teorijapokazala za pravilno, vsej svoji nenavadnosti navkljub.

Kljub temu pa je tudi zikom težko razumljiva. Znan je izjava Richarda Feynmana, slavnega zika, ki je š javnosti znan po jasni ponazoritvi vzroka za katastroNasinega raketoplana Challenger leta 1986. O kvantnmehaniki je Feynman avtoritativno izjavil: »Mislimda lahko z gotovostjo zatrdim, da kvantne mehanikne razume nihče!«. Tukaj je seveda treba poudariti, d je formalizem, to je, kako stvari izračunamo, dobro rzumljen, problem je rezultate teh računov razumeti pomočjo analogij iz nam domačega sveta velikih telKar je imel Feynman z razumevanjem v mislih, je primer vprašanje, kako se lahko delec znajde na vmestih hkrati. Takšna in podobna vprašanja se niso pokazala za posebej plodna, še najbolj uspešna je meto»shut up and calculate!« (utihni in računaj!).

KubitInformacija v klasičnih računalnikih je shranjena obliki bitov. Vsak bit je lahko v enem izmed dveh staki ju ponavadi označimo z 0 in 1. Vrednost 1 oz. nam lahko predstavlja npr. napetost na kondenzator ju, magnetizacija na delčku trdega diska, vdolbinicapovršini zgoščenke ... V kvantni teoriji imenujemo nmanjšo enoto kvantne informacije kvantni bit, oziromkrajše kubit (ang. qubit). Za razliko od bita je lahko kubit ne samo v stanjih |1> ali |0> (z znakom |*> bomozaznamovali kvantna stanja in jih tako ločili od števtemveč tudi v poljubni kombinaciji obeh, torej na nenačin v obeh stanjih hkrati. Takšno kombinacijo stanimenujemo superpozicija. Več kubitov skupaj sestavkvantni računalnik.

Če je bit predstavljen npr. z napetostjo na kondenzatorju, kako lahko predstavimo kubit? Za to potrebu jemo kvantni sistem, ki ima dve dobro ločeni stanji,nam pomenita stanji kubita |0> in |1>. Ker želimo stemi kubiti tudi kaj koristnega izračunati, mora biti gbanje kvantnega sistema popolnoma urejeno in nadz

FIZIKA

66 PROTEUS2/68

FIZIKA IN RAČUNALNIŠTVO

KVANTNI

RAČUNALNIKIMarko Žnidarič


19/48

rovano, brez neželenih motenj. Vsakršna motnja zelohitro pokvari pravilno delovanje. Proces, ko neurejenogibanje delcev v okolici pokvari proces računanja, ime-nujemo dekoherenca. Posledica dekoherence je, da niveč možna idealna superpozicija stanj in s tem poveza-na interferenca. Za uspešen kvantni računalnik, sesta-vljen iz kubitov, moramo torej izpolniti dva pogoja: poeni strani morajo biti kubiti dobro ločeni od okolice, podrugi pa moramo znati dobro nadzorovati medsebojnodelovanje med samimi kubiti. Ta pogoja sta si pogostonasprotujoča, torej nobene sklopitve z okolico, a hkratimočna sklopitev med samimi kubiti v kvantnem raču-nalniku. Fiziki trenutno raziskujejo več možnih kvan-tnih sistemov, ki bi jih lahko uporabili kot kubit. Doslej jim je uspelo sestaviti kvantni računalnik z nekaj kubiti,za »resno« računanje pa jih potrebujemo vsaj nekaj sto.Glede tega, kdaj bomo uspeli zgraditi kvantne raču-nalnike z nekaj sto kubiti, so mnenja deljena. Nekateriso prepričani, da nam to ne bo uspelo nikoli, večina pameni, da je potrebnih vsaj še nekaj deset let.

Zelo popularna je predstavitev kubitov s fotoni. Ti lah-ko imajo dve osnovni, med seboj pravokotni polariza-ciji. Ti dve različni polarizaciji nam predstavljata stanji|0> in |1>, npr. stanje |0> pomeni navpično polariza-cijo, stanje |1> pa vodoravno. Stekla vsakih spodobnihsončnih očal so narejena iz posebne snovi, imenovanepolarizator, ki prepušča le fotone z določeno smerjopolarizacije. V sončnih očalih ta prepušča predvsemfotone, ki so polarizirani v navpični smeri, torej stanju|0>. To nam zmanjša neželeno bleščanje, ki ga povzro-čajo vodoravno polarizirani fotoni, odbiti od vodorav-nih površin, npr. cest. Seveda je foton kot kvantni deleclahko tudi v poljubni superpoziciji obeh polarizacij. Če

je to stanje enaka mešani-

ca vodoravne in navpičnepolarizacije, to pomeni,

da so fotoni polarizirani v smeri 45 stopinj. Da bi sonč-na očala prepustila fotone v taki superpoziciji, jih mo-ramo nagniti za kot 45 stopinj navzdol. Dobra lastnostfotonov je, da so vplivi okolice zelo šibki. Vendar pa je

to tudi hkrati slabost, saj je po drugi strani fotone tež-ko sklopiti med seboj. Tako so fotoni zelo primerni zakvantne operacije, pri katerih ni potrebno, da so kubiti

Slika 1: Stanji kubita predstavljata dve polarizaciji fotona.

Slika 2: Shematski prikaz elektronskega oblaka za osnov(slika a) in vzbujeno stanje (slika b) iona Ca+. Znotraj oblaka je verjetnostna gostota za elektron večja kot 0.1. Na sliki

je primer koherentne superpozicije stanj |0> in |1>. SlikaMarko Žnidarič.

2/68 PROTEUS 67


20/48

povezani med seboj.

Morda najbolj obetaven način je predstavitev kubitaz dvema različnima energijskima stanjema atoma alipa iona. Posebej primeren je npr. ion kalcija, Ca+, ki

ima dve dobro ločeni energijski stanji, vpliv ostalih je mogoče zanemariti. Osnovno stanje iona predstvlja stanje kubita |1>, vzbujeno stanje z nekoliko večenergijo pa stanje |0>. Shematsko so ta stanja predstavljena na sliki 2.

Slika 3: Interferenca klasičnega valovanja na vodi. Slika: Marko Žnidarič.

68 PROTEUS2/68


21/48

Ena izmed glavnih kvantnih značilnosti kubita je, da jeta lahko tudi v superpoziciji stanj, zato si podrobnejepoglejmo značilnost kvantnih superpozicij.

Superpozicija, interferenca, prepletenost

Kubit v koherentni superpoziciji opišemo z dvema re-alnima številoma, ki povesta, kolikšna je verjetnost, danajdemo kubit v stanju |0> oz. |1>, in kakšna je fazamed obema stanjema. Za primerjavo: za opis klasične-ga bita potrebujemo le eno binarno vrednost, medtemko za opis enega realnega števila potrebujemo v na-čelu neskončno bitov. Kvantna teorija pravi, da lahkoza kubit, ki je v koherentni superpoziciji, napovemole verjetnost, da ga pri meritvi najdemo v stanju |0>

oziroma |1>. Tako bi pri meritvi stanja kubita dobilivčasih rezultat |1>, včasih |0>, četudi je ta vedno v na-tanko istem stanju. Izračunamo lahko le verjetnosti za

oba izzida, ne pa, ali bomo pri konkretni meritvi izmrili |1> ali |0>. To, da kvantna mehanika napovedujenaključnost kot osnovno lastnost naravnih pojavov, zelo nenavadno. Erwin Schrödinger, eden izmed pionirjev kvantne teorije, po katerem se imenuje tudi njeglavna enačba, je v zvezi z naključnostjo v kvantni mhaniki izjavil: »Ni mi všeč in žal mi je, da sem imel kkoli opraviti z njo!«. Iz običajnega sveta makroskopskteles smo navajeni, da so stvari popolnoma predvidljiče le poznamo začetne pogoje. V kvantnem svetu majnih delcev je drugače.

Posebej pomemben pojav pri koherentni superpozicstanj je interferenca. Sam pojav interference lahko leopazujemo na primer pri valovanju na vodi. Kamen, ga vržemo v vodo, povzroči na gladini koncentrične love. Če pa v vodo vržemo dva kamna na različnih mstih, pride do interference (glej sliko 3). Valovanji obkamnov se na določenih mestih okrepita - konstruktivno interferirata, na drugih pa oslabita - destruktivnointerferirata. Rezultat interference v kvantnem svetu podoben, a z eno odločilno razliko. Foton lahko inteferira s samim seboj (glej okvir)!

Še bolj nenavadna lastnost kvantnih delcev kot supepozicija je prepletenost (ang. entanglement). Če nam je interferenca znana tudi iz klasičnega valovanja, pprepletenost popolnoma kvantni pojav. Je tudi odločina za uspešno teleportacijo kvantnih stanj, torej prenna daljavo, varno kriptograjo ali pa kvantno račun

Slika 4: Kvantni računalnik na ionsko past. Glavni del jevakuumska komora, označena s puščico. Slika: ©Institut füExperimentalphysik, Universität Innsbruck.

Interferenca delca s samim seboj

Zamislimo si poskus, pri katerem en foton pošljemona polprepustno zrcalo (slika (a) na prejšnji strani).

ako zrcalo polovico svetlobe prepusti do detektorjaB, polovico pa odbije proti detektorju A. Če tak poskus ponavljamo, bomo foton v polovici primerovzaznali na detektorju A, v drugi polovici pa na B.Ker je foton nedeljiv, to je ugotovil A. Einstein leta

1905 pri opazovanju fotoefekta, se ponuja razlaga,da vsak foton naključno potuje ali skozi zrcalo ali pa se odbije proti detektorju A. Vendar je taka ra-zlaga napačna. Kvantna mehanika pravi, da foton potuje po obeh poteh hkrati!

Poglejmo si drug poskus (slike (b)), pri kateremimamo dve polprepustni zrcali in dve zrcali, ki vsosvetlobo odbijeta. Ponovno pošljemo skozi napravole en foton. Glede na rezultate prvega poskusa bi

verjetno predvidevali, da bomo foton zaznali v po-lovici primerov na detektorju A, v polovici pa naB. Narobe! Foton zaznamo vedno na detektorju Bin nikoli na detektorju A. ega očitno ni mogočerazložiti, če predpostavimo, da foton potuje ali samo po spodnjem ali pa samo po zgornjem kraku. Foton potuje po obeh krakih hkrati in na koncu interferiras samim seboj!


2/68 PROTEUS 69


22/48

nje. Prepleteno stanje je stanje več delcev (kubitov), pričemer so med posameznimi kubiti kvantne korelacije,ki se jih ne da pojasniti s klasičnimi korelacijami. Pre-pleteno stanje dveh kubitov tako vsebuje več informa-cije kot pa stanji obeh kubitov posebej.

Kvantni računalniki

Način delovanja klasičnih računalnikov se vse od 5let do danes ni spremenil. Izredne stvari, ki jih lahkpočnejo današnji računalniki, temeljijo na tem, da lah

ko izvajajo neskončno butaste operacije neskončnhitro. Edina razlika med ogromnimi računalniki izpred 50 let in današnjimi je, da so tranzistorji, ki sglavni sestavni del računalnika, danes veliki približn100 nm (to je približno 1000-krat manjši kot pika nakoncu tega stavka), medtem ko je bil prvi tranzistoki so ga leta 1947 sestavili ziki Shockley, Bardeen Brattain, velik nekaj centimetrov. Poleg tega je hitrodelovanja današnjih tranzistorjev veliko večja. Znan Moorov zakon, ki pravi, da se število tranzistorjev

mikroprocesorjih podvoji vsakih 12 mesecev. Podobno velja za njihovo hitrost. Da ta eksponentna rast tra ja že več kot 40 let, je posledica nenehnega zmanjševnja velikosti tranzistorjev. Vendar pa obstaja spodnjmeja za velikost tranzistorjev. Ti ne morejo biti manjkot atomi. To mejo, ko nadaljnje zmanjševanje ne bveč mogoče, bomo ob zdajšnji hitrosti dosegli v pribžno 10 letih. Če si inženirji ne bodo izmislili kakšninovih postopkov, npr. večplastnih mikroprocesorjev, bo razvoj računalnikov ustavil. Dodatna ovira je ta, d

pri tako majhnih tranzistorjih postanejo pomembnikvantni pojavi, ki uničijo njihovo pravilno delovanNa srečo nam kvantna teorija, ki preprečuje nadaljnjzmanjševanje klasičnih računalnikov, ponuja tudi reštev. To so kvantni računalniki.

Način delovanja kvantnih računalnikov je popolnomdrugačen kot pri klasičnih. Kvantni računalnik je sestavljen iz množice kubitov, ki jih imenujemo kvantregister, to je nekakšen spomin kvantnega računalnik

Če je kvantni register sestavljen iz n kubitov, lahkonjega shranimo 2n različnih stanj ali pa seveda poljub-no superpozicijo teh stanj. Tako kot je foton lahko superpoziciji več različnih poti, je lahko tudi kvantregister v superpoziciji več stanj. Kvantni register lako tako hkrati vsebuje vseh 2n števil, medtem ko lahkov klasični register zapišemo hkrati le eno izmed 2n šte-vil. Na tem kvantnem registru sedaj izvedemo serijo tkvantnih vrat, ki spremenijo stanje, v katerem je kvatni register. Končno stanje registra nam da rezulta

računa. Kvantna vrata so osnovne kvantne operacijki so podobne logičnim operacijam v navadnih račnalnikih (npr. AND, NOT, OR). Tako npr. vrata za

Kvantni računalnik na ionsko past

Računanje poteka v več korakih:• Najprej ustvarimo oblak neurejenih ionov.• e ujamemo v t.i. ionski pasti. Ionska past je ses-tavljena iz elektrod, ki s kombinacijo enosmerne inizmenične napetosti držijo ione v središču pasti. Ce-lotna past je v vakuumski posodi.• Z laserskimi curki ione ohladimo, tako da se tiuredijo v vrsto in se med seboj ne prekrivajo.• Kvantne operacije nato izvajamo tako, da z laser- jem posvetimo na določen ion. Če ima laserski curekustrezno frekvenco, jakost in trajanje, ion preskočiiz osnovnega v vzbujeno stanje, torej iz stanja 1 vstanje 0 ali obratno. Če je dolžina laserskega curkale polovična, je končno stanje atoma superpozicijaosnovnega in vzbujenega stanja.• Stanje iona izmerimo tako, da nanj posvetimo skratkim laserskim curkom, nato pa opazujemo, alile ta oddaja svetlobo.

Slika 5: Pogled v osrčje ionske pasti iz prejšnje slike in shemazadrževalnih elektrod. Na CCD posnetku so trije ujeti kal-cijevi ioni. Slika: ©Institut für Experimentalphysik, Univer-sität Innsbruck.

70 PROTEUS2/68


23/48

kvantno negacijo spremenijo stanje kubita iz |0> v |1>,in obratno. Za izvajanje poljubnih kvantnih računov papotrebujemo poleg teh enokubitnih vrat, ki delujejo lena enem kubitu, tudi dvokubitna vrata, ki delujejo nadveh sosednjih kubitih. Ta vrata negirajo stanje drugegakubita, če je prvi kubit v stanju |1>. Bistvena prednostkvantnega registra, ki se nahaja v superpoziciji več stanj, je, da se bo kvantna operacija izvedla na vseh stanjihhkrati. Kot primer lahko vzamemo, da je v kvantnemregistru na začetku superpozicija stanj od 1 do 1000,torej vsota stanj |1>+|2>+...+|1000>. Če sedaj na temkvantnem registru izvedemo eno operacijo množenja sštevilom 3 (ta operacija je sestavljena iz serije kvantnihvrat), bomo imeli v registru superpozicijo rezultatovmnoženja s 3 za vsa števila od 1 do 1000, torej stanje|3>+|6>+...+|3000>. Z eno operacijo smo izračuna-

li 1000 množenj hkrati! To je t.i. kvantni paralelizem.V kvantnem računalniku lahko izvajamo operacije navseh številih hkrati. V klasičnem računalniku bi zaenak rezultat morali izvesti 1000 operacij (množenj s3). Na koncu računa moramo rezultat seveda prebratiiz kvantnega registra. To naredimo z meritvijo stanja,v katerem je register. Ta operacija pa ni tako nedolžna,kot se zdi. Kvantni paralelizem ima svojo ceno. Takokot lahko foton zaznamo le na enem detektorju hkrati(glej okvir, primer (a)), lahko pri vsaki posamezni me-

ritvi registra izmerimo le eno osnovno stanje in ne vsehtisoč hkrati! Tako bi pri meritvi našega registra dobili leeno število, npr. 6. Verjetnost, da izmerimo katerokoliizmed tisoč števil, je enaka, saj je končno stanje enako-merna superpozicija vseh stanj. Če bi račun ponovili, biizmerili katero od drugih števil. Da bi na tak način do-bili vseh 1000 rezultatov, bi morali opraviti 1000 raču-nov, saj pri vsaki meritvi dobimo le en rezultat. Zdi se,da z našim kvantnim algoritmom za množenje nismoničesar pridobili. Je enako hiter kot ustrezno klasično

množenje. Vse, kar smo s kvantnim paralelizmom pri-dobili, smo izgubili pri neučinkovitosti meritev rezul-tata računa. Ali se da tej slabosti izogniti? Odgovor jeda, vendar rešitev ni preprosta. Iz našega primer lahkoslutimo, kaj moramo narediti. Naš kvantni algoritemmora biti tak, da bo rezultat računa »skoncentriran«le v enem osnovnem stanju. Tedaj bomo lahko rezultatprebrali že z eno meritvijo. Kvantni algoritem moramozasnovati tako, da bodo vsi vmesni rezultati na koncumed seboj interferirali, tako da končno stanje ne bo večv superpoziciji večih stanj. Za naš primer množenja seto na žalost ne da narediti. Če želimo vseh 1000 rezul-tatov, teh očitno ne moremo »skoncentrirati« v le eno

stanje. Za množenje števil kvantni računalniki niso nhitrejši kot navadni računalniki. Za katere probleme pso potemtakem sploh hitrejši?

Kvantni algoritmi

Matematične probleme lahko razvrstimo glede na tokoliko korakov potrebujemo za njihovo rešitev. Seštvanje dveh števil, ki imata n števk, zahteva na primeoperacij. Najprej moramo sešteti enice, potem desetic...in tako naprej, vsega skupaj torej n osnovnih korakoZa množenje se hitro prepričamo, da potrebujemo n2 operacij. V grobem lahko probleme razdelimo na tistpri katerih potrebno število korakov, t.i. časovna zahtevnost, raste z velikostjo problema n kot potenca in na tiste, kjer zahtevnost narašča eksponentno z n

torej kot 2n

. V prvo skupino spadata npr. seštevanje inmnoženje.

Problemi, ki imajo eksponentno zahtevnost, so izredntežki, pravzaprav lahko rečemo, da so nerešljivi. Pogmo si primerjavo potrebnega časa za množenje, časona zahtevnost je n2, in faktorizacije, to je razstavitve ce-lega števila na praštevila, ki ima zahtevnost 2n (številooperacij za najboljši algoritem narašča malenkost posneje kot eksponentno). Predpostavimo, da uspemo z

n=1, torej za enomestna števila, oba problema rešitieni sekundi. To je kar dobra ocena, za množenje dveenomestnih števil »peš« je potrebna približno sekundpodobno za faktorizacijo. Če sedaj upoštevamo zahtenost obeh algoritmov, bomo za n=8 (torej osemmestnštevila) potebovali eno minuto za množenje in dvminuti za faktorizacijo. Za n=30 bomo za množenjpotrebovali 15 minut, za faktorizacijo pa že 15 let! Šhuje je za n=60: za faktorizacijo potrebujemo neverjtnih 18 milijard let (toliko je približno staro vesoljeza množenje pa še vedno le eno uro. Razlika je očitnMedtem ko množenje velikih števil ni posebno težk je faktorizacija velikih števil praktično nemogoča. Čtudi uporabimo najhitrejše računalnike, ki računajo vmesecev, ne moremo faktorizirati več kot stomestnštevil! Tukaj pa nastopijo kvantni algoritmi.

Leta 1994 je Peter Shor, takrat zaposlen v laboratorijih AT&T Bell v ZDA (v laboratorijih iste družbeso približno 50 let prej naredili tudi prvi tranzistorodkril kvantni algoritem za faktorizacijo, ki potrebule n3 korakov, to je bistveno manj kot najboljši klasičalgoritem. To pomeni, da bi bila faktorizacija več t


2/68 PROTEUS 71


24/48

soč mestnih števil za kvantni računalnik mačji kašelj.Učinkovit kvantni algoritem za faktorizacijo je seve-da lepo imeti, vendar ni takoj očitno, kje bi ga lahkouporabili. Dejstvo, da je faktorizacija za klasične raču-nalnike praktično nerešljiv problem, izkoriščajo raznikriptografski postopki za varen prenos podatkov pomedmrežju. Prvi zaščitni ovoj pri vsaki komunikacijimed dvema med seboj nepoznanima računalnikoma,npr. osebnim računalnikom doma in spletno trgovino,temelji na kriptografskih postopkih z javnim ključem.Večina teh postopkov pa temelji na faktorizaciji. Trenu-tno uporabljajo 1024- ali 2048-bitne ključe, kar ustre-za v desetiškem zapisu 300- oz. 600-mestnim številom.Izdelava kvantnega računalnika s tisoč kubiti bi torejv trenutku sesula varnost medmrežja. Za faktorizacijovelikih števil so razpisane celo denarne nagrade. Braleclahko s faktorizacijo 2048-bitnega števila hipoma za-služi 200.000 ameriških dolarjev.

Zanimiv kvantni algoritem je odkril tudi Lov Groverleta 1996, in sicer za iskanje danega elementa v podat-kovni zbirki, npr. iskanje telefonske številke v imeniku.Klasično potrebujemo v najslabšem primeru n korakov,če je n dolžina telefonskega imenika. S kvantnim raču-nalnikom je mogoče to opraviti v približno kora-kih. Zanimivo je, da bi bila ena izmed uporab takšnegakvantnega algoritma za iskanje ponovno povezana skriptograjo.

Bralec se bo morda vprašal, zakaj bi sploh potrebova-li kvantne računalnike. Kvantna teorija je znana, torejlahko na klasičnem računalniku izračunamo, kakose bo obnašal kvantni računalnik ob izvajanju algo-ritma, torej tudi kakšen bo rezultat računa. To je vseres, takšne račune ne nazadnje delajo ziki vsak dan.Problem pa je, ker je simulacija kvantnega računalnika

na klasičnem izredno potratna. Potreben spomin npr.narašča eksponentno z velikostjo kvantnega računalni-ka, ki bi ga želeli simulirati, enako tudi čas, potrebenza simulacijo. To praktično pomeni, da kljub izrednohitrim računalnikom ne moremo simulirati kvantnihračunalnikov, ki bi imeli več kot 20 kubitov. Faktori-zacija tisočmestnih števil torej odpade. Ker je klasičnasimulacija kvantnih sistemov tako izredno potratna, bilahko kvantne računalnike uspešno uporabili tudi zasimulacijo drugih kvantnih sistemov. To je že leta 1981

predlagal Richard Feynman. Taki računi bi bili zelo do-brodošli npr. pri računanju kemijskih lastnosti spojin vkemiji, biologiji ali farmaciji.

Na koncu moramo priznati, da poleg teh primerovuporabe ni veliko problemov, kjer bi bili kvantni račnalniki hitrejši kot klasični. Razlog je večplasten. Pr je pri kvantnih računalnikih treba rezultat dobiti na nintuitivni način, z »interferenco«. To otežuje razvijannovih algoritmov. Drug razlog je ta, da seveda želimrazviti kvantne algoritme, ki so boljši kot vsi doslej zni klasični algoritmi. Kvantno računalništvo je razmroma mlado področje, medtem ko so računalničarji matematiki razvijali klasične algoritme že pred 50 več leti. Eno izmed glavnih še neodgovorjenih vpraškvantega računalništva je tako, katere probleme splolahko rešimo s kvantnimi algoritmi hitreje kot z naboljšimi klasičnimi.

Zaključek

Kvantna teorija, najbolj čudna izmed vseh teorij, prevideva procese, kot je kvantno računanje. Glede ntrenutno znanje lahko določene probleme kvantni računalniki rešijo v bistveno manj korakih kot klasičnTo je zelo nenavadno, saj se zdi, da je vprašanje, kolkorakov je potrebnih za rešitev nekega matematičnga problema, rešljivo znotraj matematike. David Dutsch, eden izmed pionirjev kvantnega računalništv je izzivalno izjavil, da je zika osnovnejša veda ko

matematika, saj je odgovor na matematično vprašanodvisen od zike, torej ali uporabimo kvantno zikali ne. Kakorkoli že, kvantni računalniki so za sedomejeni na majhne laboratorijske poskuse. Če bomoprihodnosti uspeli izdelati večje primerke, pa bodo bistveno spremenili svet računalništva.

Literatura

Deutsch D, Ekert A., 1998: Quantum computation.Physics World, Marec.: 47-52.Spletni portal Univerze Cambridge in Oxford,http://www.qubit.org.Zeilinger A., 2005: Einsteinova tančica: novi svet kvantne zike, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.Spletna enciklopedija Wikipedija,http://www.wikipedia.org.


72 PROTEUS2/68

n

Marko Žnidarič je rojen leta 1977 v Mariboru. Leta2004 doktoriraliz zike, sedaj pa je na podoktorskemdelu v Ulmu.


25/48

objekt Kuiperjevega pasu ali kaj drugega, in takrat lako dobi nebesno telo svoje dokončno ime. Že ob prijaodkritja pa imajo odkritelji pravico predlagati, kako nse objekt imenuje. Če ime ustreza pravilom, določenza poimenovanje, ga sprejmejo, če pa ne, imajo odkrilji pravico predlagati novega.Pri iskanju novih objektov astronomi seveda upora

bljajo računalniške programe, ki pregledujejo posnetin ugotavljajo, ali se je kakšen objekt navidezno premknil glede na nepremične zvezde. Eden od parametroki jih uporabljajo, je najmanjši premik, za katerega mora objekt premakniti, da program ugotovi, ali sresnično premika. 2003UB313 se nahaja zelo dalestran od Sonca in se zato na nebu giblje navideznzelo počasi. Ker so na začetku odkritelji iskali le objte, ki so mnogo bližje Soncu kot 2003UB313, je program ob prvem pregledovanju objekt spregledal. Pnovo odkritem objektu je presenetljivo tudi to, da gniso odkrili že prej, saj je eden najsvetlejših objektKuiperjevega pasu in ga je možno zaznati celo z ze

Skupina treh ameriških astronomov je 29. julija 2005naznanila odkritje trenutno največjega nebesnega tele-sa, odkritega po letu 1846, ko so odkrili planet Neptun.Novo odkrito nebesno telo je približno 1,25-krat večjiod Plutona, devetega planeta našega Osončja, zato soga odkritelji poimenovali kar »deseti planet«.

Kako so ga odkrili?Odkritelji, M. Brown, C. Trujillo in D. Rabinowitz, so2003UB313 prvič posneli 21. oktobra 2003, identi-cirali pa so ga šele 5. januarja 2005. Morda se bo kdovprašal, zakaj je minilo toliko časa med slikanjem inidentikacijo.Astronomi pri odkrivanju novih nebesnih objektovuporabljajo sledeči postopek. Posnamejo tri fotograjeistega dela neba v določenem časovnem razmiku. Po-tem ugotovijo, kateri objekti na fotograji so zvezde, teso namreč tako daleč, da se na posnetkih ne premikajodruga glede na drugo. Ko vedo, kateri objekti so nepre-mični, pogledajo, če se je kakšno nebesno telo na po-snetkih premaknilo glede na nepremične zvezde. Natoza vse premikajoče se objekte izračunajo njegovo orbitoin pogledajo v zbirko podatkov, ali je objekt že znanali ne. Nazadnje preiščejo še arhivske posnetke tistegadela neba, na katerih bi moral biti objekt glede na iz-računano orbito. V primeru novega odkritja izpolnijoposeben obrazec in ga pošljejo v Osrednjo pisarno zaastronomske telegrame (CBAT), ki uradno potrdi ali

pa zavrže odkritje. Ob odkritju se izda okrožnica Med-narodne astronomske zveze (IAU), oziroma okrožnicaCentra za asteroide (MPC), v kateri so objavljeni po-datki o odkritem objektu. Takrat dobi objekt tudi za-časno oznako glede na datum, ko je bil odkrit. Kasnejeuvrstijo objekt v eno od kategorij, npr. komet, asteroid,

ASTRONOMIJA

ASTRONOMI ODKRILI

“DESETI PLANET” Mirko Kokole

Slika 1. »Deseti planet« z začasnim imenom2003UB313 kot naj bi izgledal od blizu. Svetla pika daljavi je Sonce. (Vir: NASA/JPL-Caltech)

Odkritje objekta 2003UB313 je povzročilomed astronomi pravo zmešnjavo, ker so karnaenkrat ugotovili, da ne znajo povedati, ali jenovo odkriti objekt planet ali ne.

2/68 PROTEUS 73


26/48


27/48

Prav presenetljivo je, da v visokotehnološki in razmeroma dobro

izobraženi družbi še vedno uspešno živijo razna praznoverja,vera v paranormalno, astrologija, parapsihologija, telekineza inpodobna čudesa. V poplavi knjig, ki nas prepričujejo o nemočiznanosti in nevednosti znanstvenikov, kar zadeva tovrstnenadnaravne pojave, lahko sedaj najdemo tudi nekolikodrugačno knjižico avtorjev Georgesa Charpaka, Nobeloveganagrajenca za delo v eksperimentalni ziki osnovnih delcev,in Henrija Brocha, profesorja zike in zetetike (nesprejemanjedogmatičnih izjav, umetnost dvoma) na Univerzi v Nici.V knjigi Devenez sorciers, devenez savants, sedaj dosegljivitudi v angleškem prevodu Debunked! ESP, Telekinesis, andother Pseudoscience, se skriva kar nekaj presenečenj tako zavernika v paranormalnost - za katerega lahko le upam, da bona nadnaravno potem, ko odloži knjigo, gledal povsem druga-če - kot tudi za racionalno in skeptično razmišljujočega posa-meznika. Prav zabavno je spoznavati, kako se za primeri nad-naravnosti skrivajo statistika, človeško napačno ocenjevanjeverjetnosti, prazno govoričenje ali preprosto prevara. Za boj zzagovorniki paranormalnega nas avtorja oborožita z marsika-terim znanstvenim dokazom, od tega, kaj se skriva za domnev-no uspešnostjo bajaličarstva in astrologije, do hoje po žerjaviciin telekineze. Knjižica bi morala biti obvezno čtivo za vsakogar,morda še posebej za razmišljujoče intelektualce. Naravnost za-strašujoč je namreč podatek, s katerim postrežeta avtorja: verav paranormalno narašča sorazmerno z izobrazbo posamezni-

ka! Naj ponovim: bolj izobraženi ljudje v večji meri verjamejo vparanormalno kot manj izobraženi (čeprav je res, da so ljudje znaravoslovno univerzitetno izobrazbo bolj skeptični do astro-logije od povprečja, celo ti še vedno nadpovprečno verjamejo

v paranormalnost)! Še

huje, glede na francoskoraziskavo iz leta 1986 soljudje z najbolj izraženovero v tako astrologijokot paranormalne pojavekar osnovnošolski učitelji,torej ravno tisti, ki naj bina naslednjo generacijoprenesli dobrobit skep-tičnega/znanstvenegarazmišljanja. Pa še zadnjipodatek, ki naj vas prepri-ča v prepotrebno branjeknjižice (in naknadno prepričevanje okolice v neobstoj para-normalnega): po anketi iz let 1982-1983, ki jih je med študentiprvega letnika univerze opravil Henri Broch, je kar 68% štu-dentov »krivljenje žlic z močjo volje« označilo za znanstvenopreverjeno dejstvo, medtem ko je nasprotno eno temeljniheksperimentalnih potrditev relativnostne teorije, »relativistič-no upočasnitev časa«, kar 52% študentov označilo za čisto te-oretično domnevo.

Debunked! ESP, Telekinesis, and Other Pseudoscience

Georges Charpak in Henri Broch,

136 strani, The John Hopkins University Press (2004)ISBN:0-8018-7867-5

Jure Zupan

nomi pravo zmešnjavo, ker so kar naenkrat ugotovili,da ne znajo povedati, ali je novo odkriti objekt planetali ne. Po odkritju Plutona namreč ni nihče več resnopričakoval, da bodo kdaj odkrili kakšen objekt v našemosončju, ki bo večji od njega, zato niso nikoli natančnodoločili kdaj je kakšen objekt planet in kdaj ne. Trenu-

tno je največja težava pri imenovanju novo odkritegaobjekta, saj ima IAU natančno določena pravila kako sepoimenuje določen tip objekta v našem Osončju. Kerne vemo kam 2003UB313 pripada, ne vemo katerihpravil se moramo držati pri poimenovanju. Na teža-vo pri imenovanju novega objekta je IAU odgovorila sustanovitvijo posebne delovne skupine, ki bo postavilapravila kdaj je objekt planet in kdaj ne. Ker je taka odlo-čitev zelo zahtevne narave, verjetno

Proteus Oktober 2005

Documents

Transcript of Proteus Oktober 2005